(turist Albin, navigatorka in kuharica Cvetka, vodička Mojca, voznik Vlado)Čas za slovo. Najprej Bolgarije in dogodivščin, ki nam jih je ponudila, v zgodnjih jutranjih urah pa tudi slovo od Dojčina. A da vrnitev ne bi kar tako utonila v pozabo, poskrbijo cariniki na bolgarsko srbski meji. Resda smo šli na nek manjši mejni prehod (zahvaljujoč moji napaki), kar pa ni pomenilo krajše kolone in s tem čakanja. Krajšo kolono sicer že, ker smo bili edini, a preden smo lahko odpeljali dalje, je minila kar ura, saj se carinikom ne na eni, ne na drugi strni ni nikamor mudilo, zato smo čakali kar tako in tja v tri dni, da se je vsake toliko kateri spomnil, vstal, pregledal potne liste, pomignil, da se lahko premaknemo za tri metre, kjer je isti gospod čez kakih 15 minut vprašal, če imamo kaj za prijaviti, … Na srbski strani je bila zgodba podobna, le da je bil pregled avtodoma malo bolj podroben in vzvišen, čakanje pa se je podaljšalo tudi zato, ker so se na drugi strani (torej na izstopu iz države) intenzivno posvetili avtobusu – vsi potniki so morali ven, pregledali so jim prtljago, …
Ko se končno rešimo tega mučnega čakanja, nas razen ovinkov in gozda ne čaka nič, šele po kaki uri vožnje, se začenjajo znaki civilizacije … V Beogradu naletimo na ogromno gnečo, ker se odvija EP v košarki, tako da se nekaj časa premikamo s polžjo hitrostjo, katero bi bilo mogoče bolje uporabiti še naprej, ker nas kasneje na avtocesti kar trikrat ustavijo policaji – enkrat kar tako, enkrat zaradi nepripetih varnostnih pasov in enkrat zaradi prehitre vožnje. Prvi in zadnji kazni na celem potovanju. In še ti bolj nepotrebni.
Danes je prvi šolski dan, zato je povsod polno lepo oblečenih, razposajenih otrok, z rožami v rokah in njihovih staršev. Mi si še pogledamo bližnjo cerkvico in se odpeljemo predzadnji postaji na poti.
Blagojevgrad
Ker želimo parkirati čim bližje staremu delu mesta Varoši, vprašamo mimoidoče za pomoč in prijazen gospod nam nariše kar načrt poti. Na koncu parkiramo (za plačilo, seveda) v neki podzemni garaži brez luči, ki jo ob vhodu pomaga varovati nemški ovčar, priklenjen na prekratko verigo.
Blagojevgrad leži kakih
Kosimo v gostilnici Varoša čisto blizu, kjer se prenajemo (priporočam »čuškejburek«), plačamo pa skoraj nič. Še sprehod nazaj do avtodoma in naprej.
Rila
Samostan v Rili je največji samostan v Bolgariji in vsekakor vreden svojega slovesa in obiska, ker je preprosto fenomenalen, poleg tega, da je ogromen. Potem ko je večji del zgorel v požaru l.1833, so v obnovo vložili veliko denarja, danes pa je tudi pod Unescovo zaščito. Vstopnine za sam samostan ni, jo je pa potrebno plačati za ogled muzejev, ki sta v njem. Sicer pa že ogled le samostana lahko traja kar nekaj časa, saj ves čas preseneča s svojo lepoto in umirjenostjo, ki jo ponuja. Pri večerji nam družbo delajo številni suhi kužki, ki se veselijo vsakega grižljaja, pa tudi na dvorišču samostana se sprehajata dva prijazna psa, ki sta vesela tudi božanja.
Zadnjo noč v Bolgariji tako prespimo kar tukaj, v zavetju narave, na parkirišču enega največjih znamenitosti Bolgarije.
Zjutraj ugotovimo, da smo izbrali dober dan za ogled samostana, saj je danes neki praznik in se trume ljudi vali proti samostanu. Mi pa v
Plovdiv,
ki je drugo največje bolgarsko mesto z bogatim kulturnim življenjem in edinstvenimi zgodovinskimi znamenitostmi. V starem delu mesta je veliko hiš muzejev in umetnostnih galerij, k ogledu kličeta tudi rimski amfiteater in mošeja; v novem delu pa prevladujejo lokali, klubi in vrt Carja Simeona. Mesto obdaja trdnjava Nebet Tepe, pod kraljem Filipom 2. Makedonskim postane vojaški center. V času Rimljanov (46 AD) začnejo graditi ulice, stolpe, akvadukte. Večkrat ga napadejo Huni, sčasoma pa postane pomembno strateško mesto 1. bolgarskega imperija. Očitno smo se kar navadili biti nepovabljeni gostje, tako da se tokrat pomešamo med goste na krstu, po katerem lahko prigriznemo tudi kruhu in slaščicam, ki jih imajo zraven. Amfiteater pa je zelo ohranjen in ravno ta dan ga pripravljajo za koncert, ki se bo zgodil zvečer. Vhod je sicer iz zgodnje strani, a če lepo gledaš in imaš srečo, te (in to zastonj) spustijo noter tudi s spodnje.
Bansko
To je gorska vas oz. mestece, ki počasi, z urejanjem smučišč (sezono odpirajo znani, upokojeni smučarji, npr. Tomba) in infrastrukture vedno bolj cveti in se razvija. Ker se do sem pripeljemo šele zgodaj zvečer, ogled naredimo kar iz avtodoma, saj je za sprehod kar precej hladno, parkiramo pred hotelom s petimi zvezdicami, tik smučišču in se odpravimo spat.
Prebudi nas toplo sonce, dan pa polepša zajtrk na pomolu, svež, še topel kruh in pogled na ribiče, ki se tokrat vračajo z morja z ulovom. Nato se poslovimo od morja in obrnemo proti notranjosti. Mimo nas bežijo nasadi jablan in breskev, orehovi drevoredi, visoka trava, pašniki in pastirji, ki dajejo občutek, da smo pripotovali v preteklost. V realnost pa nas kar hitro vrne star avtobus, ki preko polne črte po hribu navzgor prehiteva kolono vozil.
Karnobat
»Pogledni ti to, koja šuma. Blok, okol pa šuma, da drugi ne vidijo. Ko bi bar oprali kaj.«
Kazanlak
»In to ti je zaj dolina vrtnic? Jih vidite kje? Trave je puno. Zaj, če s toga vrtnice ratajo …«
Preden pridemo do muzeja vrtnic mine kar precej časa, saj nas domačini pošiljajo iz nega konca mesta na drugega in zgleda, da se jim sanja ne, kje muzej je. Gre za majhen muzej,v katerem so razstavljene fotografije in predmeti, ki smo jih v 300 letni zgodovini uporabljali za pridelavo vrtnic in pridobivanje olja, priznanja, fotografije kraljic vrtnic. Zraven stoji Raziskovalni inštitut za vrtnice, aromatične in zdravilne rastline in pa stojnica, kjer prodajajo izdelke iz vrtnic – olja, parfumi, šamponi, rakija, čaji, …
Pri izhodu srečamo varnostnika, ki se razgovori; je upokojen visokošolski učitelj, s 127 levi pokojnine. Pove, da je danes redno zaposlenih le še 40 delavcev (včasih 3000), in da je za liter olja potrebnih 3000 ton cvetov, ki jih nabirajo zgodaj zjutraj, ko jih sonce še ne posuši.
Do Srednogorovega vozimo po slabi cesti, mimo zapuščenih tovarn, razpadajočih hiš, prehitevamo konjske vprege in opazujemo ljudi, ki posedajo na pločnikih in za katere ni videti, da bi kaj počeli. Mimo Jagode, Rakitnice, Cirpana, Plodovitevega in Popovice pripeljemo v Avsenovgrad.
»Pragozd«. Na začetku nas znova pozdravijo slabe ceste in velika, stara, zaprta tovarna. Po centri mrgoli taksijev. Ljudje se vračajo z dela. Brez ustavljanja obrnemo proti Bačkovem.
Samostan Bačkovo
Je drugi največji samostan v Bolgariji. Možnost parkiranja je spodaj (tako se je do samostana potrebno sprehoditi mimo stojnic, ki ponujajo, vse, kar si želiš in tudi tisto, česar si ne želiš) ali pa takoj pri samostanu, ki ga prenavljajo. V cerkvi, bogati z lepimi freskami, se duhovniki ravno pripravljajo na mašo, pred njo pa nas pozdravi ovčka, ki živi v pesjaku.
Prespimo na parkirišču, za katerega preplačamo 4 leve, saj se »parkirmož« kmalu zatem odpelje domov. Mrzel veter brije okoli in se meša s kapljicami dežja, mi pa na toplem pred spanjem še malo kartamo.
Nesebar
Dopoldne se sprehajamo po tem polotočku, ki je povezan s kopnim, in uživamo med ohranjenimi ostankih bizantinskih cerkva, teatra, term, med kamnitimi stavbami, spremenjenimi v hotele, restavracije in gostilne. Vzdušje bi bilo še prijetnejše, če ne bi bilo toliko turistov, ki pa jih bo v prihodnosti verjetno le še več, saj so v novem delu mesta v gradnji hoteli in aparmaji.
Burgas
»Ljudi, bog i bogme, to je Hirošima.«
Pred Burgasom nas najprej pozdravijo soline, nato bloki, nakar končno pridemo v center. Sicer je Burgas ekonomski center črnomorske obala, nekoč so ga naseljevali Tračani, Grki in Rimljani. Pospešen razvoj se je začel, ko so dokončali železniško progo iz Plovdiva (1890) in za razvojem pristanišča. Mesto se nam ne zdi nič posebnega – v središču je sprehajališče s trgovinami in likali; vredna ogleda je cerkev Sv. Cirila in Metoda in park, ki je dovolj velik, da med upokojenci, razigranimi otroki in zaljubljenci, najdeš miren prostor zase in uživaš ob pogledu na zelenje, fontane, spomenike. Sicer pešci hodijo čez cesto kjerkoli le lahko, na sredini prehoda za pešce pa se ustavijo in počakajo, da odpeljejo avtomobili. Morja ne preverimo, ker nam plaža blizu pristanišča ne diši najbolj, zato se odpravimo proti Sozopolu.
Sozopol
Mesto, ki je bilo še pred 2000 leti še otok, imenujejo tudi črnomorski biser. Najprej so ga naseljevali Tračani, ki so kasneje živeli v sožitju grškimi kolonisti iz Mileta, ki so ga po grškem bogu Apolonu poimenovali Apolonia. Zaradi vseh potencialov, ki jih je mesto skrivalo, so ga leta 92 BC napadli Rimljani. Današnje ime (v prevodu mesto odrešenja) je dobilo leta 330.
Danes je to še eno od letovišč, v katerem vlada posebno vzdušje, ki daje mestu čar, domačnost. V starem delu se prepletajo ozke, strme, tlakovane uličice, s kamnitimi cerkvicami in hiškami, katerih zgornji del je iz lesa, iz številnih restavracij pa vabi vonj pa (ribji) hrani.
Parkiramo v majhnem pristanišču z ribiškimi barkami (nasproti vojaškega taborišča), kjer je parkiranje izven sezone zastonj, po poznem kosili pa gremo zaplavat. Raj. Peščena plaža v zalivu, skoraj nič ljudi, mirno morje. Zvečer se sprehodimo v center; na glavni promenadi stojijo različne stojnice in vozijo kočije, zabave pa se odvijajo tako v diskoteki kot ob živi glasbi na prostem. Preden zaspimo še opazujemo sosede ribiče, ki se vračajo z morja, nato pa … sanje.
Varna
Nič posebnega, bi lahko rekli, ko na avtocesti proti Varni prehitimo kolesarje in peške in vozimo mimo sončničnih polj, pašnikov in gozdov.
V Varni se najprej v znameniti katedrali, ki je bila zgrajena med leti
Po neoznačenih ulicah in s slabim načrtom mesta pridemo do ortodoksne (nisem ziher, če je taki prevod) cerkve, kjer se znova povabimo na poroko, le da tokrat bodoča mladoporočenca ne sijeta od sreče – mlada nevesta je na robu joka, starejši ženin pa se zdolgočaseno ozira naokrog. V neposredni bližino so ostanki rimskih term (vstopnina 3 leve, možno je dokupiti tudi vodnik po prostorih term), katerih ruševine so največje v Bolgariji, čeprav danes stoji le še majhen del ogromnega kompleksa. Zgradili so jih konec 2. stoletja AD, njihov propad pa je sledil začetku propada rimskega imperija. Tudi za preostale ruševine bi lahko poskrbeli precej bolje, saj jih kar precej prekrivajo trava in smeti.
V eni izmed restavracij v verigi Happy bar in grill kosimo in ugotavljamo, da je mesto bolj urejeno kot ostala, do sedaj videna.
Slančev Brijag (Sunny beach)
Mesto, vzgojeno in zgrajeno za turizem, o čemer priča tudi dolga peščena plaža, zapolnjenena z ležalniki in lokali, nad pa je hotel pri hotelu in za hotelom (ali drugače povedano – sami hoteli), med njimi pa stojnice, gostilnice (prevladujejo kvazi English pubi s prenosi nogometnih tekem) in seveda diskoteke, ki zaživijo zvečer in so raj za zabave željne turiste.
Po bolj ali manj le poskusih plavanja (morje je precej valovito in mrzlo) in sprehodu, parkiramo na parkirišču enega izmed hotelov in tam tudi prenočimo.
Dopoldne prispemo v Balčik in po strmih, ozkih ulicah tudi do botaničnih vrtov in poletne palače kraljice Marie. Palača je bila zgrajena med leti
Priporočamo nakup karte pred vhodom, saj zelo olajša orientacijo in prepoznavanje zgradb. Možen je tudi dostop do plaže, vstopnina pa je 6 levov (3 za palačo in 3 za vrtove).
Pozno popoldne preživimo v Zlatnih pjašatsih (Golden Sands), kjer najprej precej dolgo in neuspešno iščemo kamp, po smešnem bolgarsko – angleškem pogovoru pa se dogovorimo, da bomo prespali na parkirišču pred nekim hotelom.
Tukaj tudi prvič občutim(o) mrzlo črnomorsko morje, pred spanjem pa se sprehodimo med številnimi hoteli z živo glasbo, med stojnicami s hrano, oblekami, slikami, …
Sicer pa Golden Sands ležijo
Dopoldne preživimo v avtodomu na poti proti Šumnu, na poti do tja pa se odslikavajo že videne slike – slabi prehod čez železniško progo,konjske vprege, stari avtomobili, ljudje, ki hodijo kar po cesti, zapuščene tovarne, bloki z neurejeno okolico, večje in manjše vasi s skromnimi hiškami, pašniki, na katerih se pasejo ovce in koze, spremljajo pa jih pastirji, hribovja v daljavi, ob cesti pa redka drevesa in prostrana polja, bogata s posušenimi sončnicami. Pred Šumnom nas ustavi policaj in prijazno opomni, naj vozimo počasneje, ker poteka delo na cesti.
Šumen
Mesto samo po sebi ni nič posebnega; ima stari in novi del oz. blokovsko naselje in hiše, v centru sprehajališče (promenada s trgovinami). Po slabih cestah vozijo tako avtomobili kot konji, sicer pa je v času našega obiska mesto precej prašno, ker obnavljajo tako ceste kot stavbe. Še enkrat spoznamo prijaznost domačinov – parkirmož vidi, da se obotavljamo, če bi parkirali ali ne in medtem ko se odločimo za ja, na »naše« parkirno mesto zapelje nekdo drug, ki pa ga gospod nato usmeri drugam.
Navdušita nas dve stvari. Mošeja in spomenik nad mestom. Ogled mošeje stane 3 leve (vodič je pisni), fotografiranje notranjosti ni dovoljeno, prepovedano pa ni fotografiranje »vrta«. Pred vhodom je na levi strani upodobljen Mohamed, na levi pa Alah.
Pot nas pelje še do spomenika, do katerega vodi tudi 1300 stopnic iz centra mesta. Vstopnina je 2 leva, vodič spet pisni, čeprav nam napisano zrecitira tudi prodajalka kart. Povedano enostavno in na kratko – spomenik je tako ogromen, da zgubi tudi lep razgled na Šumen svojo veličino, občutka majhnosti pa ni težko pridobiti. Vredno ogleda.
Kosimo na sosednjem parkirišču, kjer se nam pridružijo suhi, prestrašeni kužki, ki kar ne nehajo prihajati iz sosednjega gozda. Nato se odpravimo proti morju, kjer so glavne atrakcije prehitevanje čez polno črto, cesta s tremi pasovi, kjer srednji ne služi ničemur, kolesarji, ki vozijo po prehitevalnem pasu na dvopasovnici, prometni zanki, ki so utrjeni kar s kamenjem. Ker zgrešim odcep za Balčik, se nenačrtovano za pet minut zapeljemo še v Varno, kjer se srečamo s kaotičnim prometom.
Mimo Bravišta, ki je bogato z lubeničnimi, sončničnimi in koruznimi polji, prispemo do Albene.
Albena
Letovišče, napolnjeno s hoteli in ponudbo za preganjanje dolgčasa: ribištvo, surfanje, jet ski,
kolesarjenje, jahanje, tenis, odbojka, nogomet, dolga peščena plaža z ležalniki, tuši, masažami in seveda sadjem ter pijačo. Zvečer pa vabijo hoteli z živo glasbo (ponavadi klaviaturist in pevka), restavracije, iz katerih diši po morski hrano, stojnice, turistični vlakec.
Prespimo v kampu Lesko, kjer so bungalovi, ki so na stopnji, da si še komaj zaslužijo tak naziv. Asketska urejenost ne bi motila, če ne bi bila kopalnica v propadajočem stanju (vse pušča, voda na stranišču ne dela, pipa odpada), če bi se dala vrat zapirat in če bi bilo vsaj malo bolj čisto.
Zjutraj si privoščimo zajtrk v restavraciji, zraven pa se čudimo čistilki, ki tako notranjost kot dvorišče čisti le s curkom vode iz cevi.
Kmalu prispemo v Veliko Tarnovo. Kaj napisati o njem? Nekaterih stvari se ne da opisati, ker besede ne ponazorijo Tistega ozračja, vzdušja, lahko pa dodam, da smo ga uvrstili v top 3 mest v Bolgariji. V strogem centru mesta je polno trgovinic, v starih, a dokaj vzdrževanih stavbah. Zjutraj prodajalke mirno klepetajo pred trgovinami med pitjem kave in morebitnim kupcem ne posvečajo pretirane pozornosti. Malo naprej so že manjše in tudi nekoliko revnejše hiške, kjer odvoz smeti zgleda tako, da jih dva mečeta na prikolico, ki jo vleče majhen tovornjak in na kateri sedi tretji možakar, ki jih razporeja in si vmes na njih odpočije.
Glavni simbol mesta je veličastna trdnjava Tsarevets, katere velik del obzidja je še ohranjen. Pri vhodu (vstopnina 4 leve) nas najprej pozdravi gospod z lastnim gledališčem z lutkami in pa gospe, ki te za 3 leve spremenita v kraljico, kralja ali viteza. Sprehod za obzidjem navdahne z energijo, razgled pa ponudi enkratno sliko na pokrajino in te prisili, da obstaneš. In preprosto uživaš. Piko na i da cerkev, katere notranjost dobesedno vzame sapo – črno bele freske z barvnimi dodatki verjetno očarajo vsakogar, saj so naravnost fantastične. Pod cerkvijo je možna osvežitev s pijačo in sladoledi (self service) in nakup toplih nogavic (nad katerimi ne Vlado navdušen).
Arbanasi
Nedaleč iz Velikega Tarnovega je (samostanska) vasica Arbanasi, kjer preživimo popoldne in nato tudi prespimo. Kljub nejasnim pričakovanjem smo nad videnim malo razočarani, posebej nad neurejeno okolico, ki bi se je sicer morali že navaditi. Cerkve, ki jih je na zemljevidu označeno kar nekaj, so zaprte in nedostopne. Hiše iz kamna in leseno nadgradnjo so pogosto spremenjene v motele, mehane, privatne sobe. Presenetijo velika nasprotja; na eni strani mogočne vile, opremljene z video nadzorom, tik ob njih pa propadajoče, komaj še stoječe hiše. Srečujemo precej turistov, pa tudi spominke je mogoče kupiti na vsakem koraku.
Včasih šala postane tudi resnica in tako je bilo tudi tokrat, ko prespimo na parkirišču rezidence Todora Živkova, nekdanjega bolgarskega predsednika, ki je sedaj spremenjena v elitni hotel. Iz čiste radovednosti vprašamo varnostnika, če je možno ostati na parkirišču čez noč – kar je, seveda za simbolično napitnino in kljub temu, da to »uradno ni dovoljeno,ker je parkirišče namenjeno gostom hotela«. Hotela, ki je razkošen, z ogromno sprejemnico, z velikimi usnjenimi naslonjači, teraso, za razgledom na Veliko Tarnovo, mirno bližnjo okolico in pristajališčem za helikopter. Sob, v katerih nočitev stane 155 evrov (v predsedniškem apartmaju 300), si seveda nisva mogla ogledati.
Po večerji se odpravimo še na sprehod in »odkrijemo«, da je na posestvu gospoda Todorja tudi majhna cerkvica, ki je tokrat zaprta, a osvetljena z vodometom na senzor. Zaspimo ob melodijah škržatov.
»Pa zato je teko biti osel; privežejo te, pol pa se celi dan paseš.«
Po zajtrku, fotografiranju in težkem slovesu, se pozno dopoldne preko Gabrovega odpravimo do prelaza Šipka (1328m), na vrhu katere je spomenik Svobode, zgrajen l.1934. Do spomenika je možen tudi dostop z avtom, priporočamo pa prijeten sprehod po ne(pre)napornih 900 -tih stopnicah. Na vrhu čaka lep razgled na okolico, če pa ga hočeš še izboljšati, to omogoča pohod na stolp (za 3 leve). Do vrha in že prej omenjenega veličastnega razgleda, nas loči pet nadstropij, v katerem so razstavljene stvari (uniforme, slike bitk, zemljevidi, …) in spomini na l.
Dryanovo
Še en samostan, skrit v kanjon, malo manjši kot že videna, a vseeno lep, posebno nedavno prenovljena notranjost cerkve. Zraven je tudi zgodovinski muzej, pred samostanom pa stojnice s hrano in spominki.
Nedaleč stran je tudi kamp (6 levov na osebo), z ločenimi kopalnicami (t.p. ena ometana soba z enim tušem na sredini), wc – jem na štrbunk in bungalovi, ki spominjajo na »kontejner hiške«.
Na poti do Velikega Tarnovega je na levi strani udobno počivališče; restavracija, bazen in lepo urejene hiške (soba s kopalnico). Ker se že noči, se odločimo, da prespimo kar tu.
„To mesto je lepo, samo mu je treba ena velka, velka metla.“
Ko že mislimo, da smo zgrešili cesto, ga zagledamo. Od daleč in na prvi pogled: „Uu, ta pa je neki moderen. Glej, antene ma.“
Polni pričakovanj in upanja počasi vozimo skozi vas. Spet skorajda ni znakov življenja, smeha in veselja pa sploh ni. Le pred eno hišo pomenjkujeta starejši gospe. Ponovimo “postopek” kazanja osmrtnic in tokrat nas razveselita – poznali sta jih! Bolj zgovorna, baba Vita, je prijazna in oblada dogajanje v celi vasi. Hitro, navdušeno in prisrčno prične razlagati, kdo je kdo. Dogovorimo se, da jo vzamemo s seboj, da pokaže hišo sorodnikov. Preden pa dokončno pristane, se hoče še preobleči, ker nima obutih dovolj dobrih nogavic inse še trikrat prepriča, sa jo bomo pripeljali tudi nazaj, ker ne more hoditi.Ko jo končno prepozna, se je razveseli, predstavi svojo ženo Nenko, ki je radovedna kot majhen otrok; vse bi rada vedela, videla, se vsega dotaknila. Ponudita noro sladek slivov sok. Baba Vida znova glasno in ponosno razloži svojo vlogo pri tem snidenju, čez čas pa hoče domov, ker jo zebe. Na poti nazaj se ustavimo v trgovini, kjer Nenka nabavi klobase, klobase in še enkrat klobase, kruh, olje, bomboniere, cigarete, Vlado pa plača. Ker se na blagajni izpiše 1700, začne naštevati denar. Po treh dvajsetakih ga ustavijo in pokažejo, da je nakup vreden le 17 levov. Nenko pa ta prigoda tako razveseli, da jo mora kasneje povedat še nekajkrat.
Sprehod po Gradištu razkrije žalostno revščino – veliko, a zelo neurejeno pokopališče, kjer o svečah in svežih rožah skorajda ni sledu, zato pa večino grobov prekriva trava ali dober meter visok bezeg. Na večini nagrobnikov je tudi fotografija umrlega.
Vaško cerkev prenavljajo, zato je zaprta in tako v vasi ni duhovnika. Šola in čitalnica sta zaprti, otroci se danes vozijo v šolo v
Večerjamo solato, Radil vztrajno nazdravlja z rakijko (vse ostale k temu poziva z glasnim vzklikanjem in gromkim smehom) in da se ne bi prehitro napil, zraven pridno je tudi klobase. Vse to se dogaja v pozno noč oz. zgodnje hladno jutro.
Prva budnica po Cvetini zaslugi znova ob štirih zjutraj.
Prijetna gorska vasica, polna turistov ki si ogledujejo majhne hišče s kontrastnimi barvami fasade, ki so razkroplljene na obeh straneh reke. Na vratih večine hišk so pritrjeni listki z imeni pokojnih oseb, nekatere hiše so spremenjene v muzeje, druge v trgovine s spominki in gostilne. Samo vzdušje je prijetno ležerno, kvari ga le preveč avtomobilov, ki po številu krepko presežejo konjske vprege.
Lovech nas pričaka s svojo prisrčnostjo. Je staro mesto, sicer rahlo umazano in zapuščeno, katerega glavna znamenitost je leseni most čez reko Jantro in v katerem so trgovinice z oblekami, nakitom in spominki. Sprehodimo se mimo parka po velikem sprehajališču, mimo lokalov, ki so jih napolnili mladi. V bližnji hotel gremo povprašat, če menjavajo evre v leve. Hotelir prikima, ne naredi pa ničesar. Seveda, znova smo nasedli. Kmalu se vrnemo in vprašamo, če zamenja leve v drobiž. Tokrat odkima in začne iskati manjše bankovce, kar nas spet čudi. Opazimo da je soba za enega dražja kot soba za dva, pa še to ceno nam ponuja za polovico ceneje, če bi prespali tam naslednjo noč, saj ima trenutno vse zasedeno.
Budnica že zgodaj zjutraj, ko Cveta priganja Vladota na posteljo “da se bo naspal”. Na avtocesti še naprej srečujemo pešce, kolearje in policaje, bencin ali moteli se pojavljajo na približno 30km. Kot ugotavljamo vse naslednje dni so največji zaklad OMV črpalke (čiste in urejene). Na eni od the srečamo tudi bolgarski par, ki zagotavlja, da v Bolgariji kampi so. Konec avtoceste pomeni konec dobre vožnje, saj cesta postane ovinkasta, pokrpana, zakrpana, luknjasta … Obdajajo nas kanjoni, gričevja, robovi cest so zaraščeni in posejani s smetmi. Tuneli so zgodba zase. Brez luči. Če prišteješ že prej omenjene vrhunske ceste, dobiš vlak smrti v Gardalandu. Štiri kilometre pred bolgarsko mejo naletimo na kolono tovornjakov. Zaradi hitrejšega napredovanja se vživim v vlogo prometnika – atleta in skrbim, da ne doživimo bližnjega srečanja z nasproti vozečimi tovornjaki.
Na meji nas najprej (za plačilo seveda) dezintificirajo, nato dobimo še en žig, razveselimo carinika, ko mu povemo da Cveta prihaja iz Bolgarije, kupimo vinjeto in naravnost proti Sofiji. Po slabi cesti, mimo oslovskih vpreg in pešcev, ravnin in gričevij na katerih so samevale zapuščene hiše, pridemo do Sofije. Po nekaj prevoženih križiščih se nam zdi čudno da vsi ostali vozijo v drugo smer kot mi. Kmalu ugotovimo, da vozimo po enosmerni cesti v napačno smer. Ostali se ne pritožujejo, očitno smo se odlično vklopili v njihov prometni režim, kjer vsi švigajo sem ter tja, se ustavljajo, parkirajo sredi ceste, so vajeni velikih lukenj in cest brez označb, vse to ob visoki travi, ki je ena od neuradnih značilnosti Bolgarije. Ker se očitno radi smejemo na svoj račun, pred cerkvijo Svete Nedelje vprašamo, kje je cerkev, nevedoč, da je pred nami.
Parkiramo med hotelom Sheraton in cerkvijo, za pregrešno dragih 6 levov na uro ter se odpravimo na oglede. Najprej opevana cerkev Sveta Nedelja, kjer ravnokar poteka romska poroka, ki ji sledi še ena, tokrat ne romska. Sam obred je pri protestantih drugačen – OPIS POROKE. Kasneje duhovnik pove, da bo tisti dan sklenil 14 porok (“Morajo se poročati, saj rabimo otroke.”). Ponudi se tudi, da najde bolgarsko ženo za Vladota. Kosimo v Backgraound-u, ki je nedaleč od cerkve, si ogledamo Sofijske vrtove s kopico zavzetih šahistov in mamic z otroki, fontano in teatrom. Pot nadaljujemo proti veličastni cerkvi Nevskega, pred katero poteka bolšji sejem, predvsem z ikonami, vrezanimi na les in v kateri fotografiranje ni dovoljeno, si je pa vredno vtisniti v spomin njeno veličino, tišino in zgovorne freske ter kipa levov. Prav zaradi tega ta impozantana cerkev ni brez razloga znamenitost Sofije.Mimo velikih zgradb se ob ne pregostem prometu sprehodimo še do mošeje in pokrite nakupovalne hiše, nato pa si nameravamo še ogledati stadion Levskega. Našo namero ustavi prazna guma, na katero nas opozori taksist. Vrnemo se na parkirišče (kjer nato tudi prespimo za še vedno predragih 20 levov na noč), kjer menjamo gumo in se odpravimo na nočni potep po Sofiji – pritličja stavb zasedajo trgovine pubi in restavracije, vrvež na ulicah pa spremlja ogromno suhih potepuških psov ki lenobno poležavajo na ulici. Kot zanimivost lahko omenimo še njihov delavnik – ta se začenja večinoma ob 10, končuje pa od 18 ure naprej, trgovine so odprte tudi ob nedeljah in praznikih. Sicer pa z orientacijo v mestu ni pretiranih težav – ulice so označene, če sledite znamenitostim in poteku tramvaj proge, se skoraj ne morete izgubiti.
Nekaj minut pred drugo uro zjutraj odrinemo v temno noč proti Beogradu. Na hrvaški avtocesti nas skušajo ujeziti vozniki, ki v ne preveč gosti megli slepijo z meglenkami. A mi se ne damo, sploh ne Albin, ki skuša zaspati na postelji, zaradi česar je poskakoval skladno z vsako luknjo na cesti.
Hiša cvetja je ob našem prihodu še zaprta (odprejo jo ob 9.00), zato pa vratar, ki je bil Titov osebni voznik zadnji 15 let (do njegove smrti) med drugim tudi pove, da lahko parkiramo zgoraj, zato greva z Vladojem po avtodom, ki smo ga pustili pred stadionom JLA, ki si ga sproti tudi ogledava. Razkaže nama ga prijazen, zgovoren varnostnik Sladjan, ki naju popelje tudi po klubskih prostorih in v sobo s trofejami. Vmes omeni da bi bilo najboljše, če bi se Slovenci in Srbi povezali s podzemnim tunelom…
Skozi prometni kaos pot počasi nadaljujemo pod Kalemegdan, kraj, kjer so ubili zadnjega Celjskega grofa Ulricha drugega, od koder je lep razgled na sotočje Save in Donave, pristanišče (kjer smo pustili avto) in celoten Beograd. Kalemegdan nudi prijeten prostor za sprehode za sprehode počitek in pomenke.
