Lendava, Beograd, Lozovačka čazma

Nekaj minut pred drugo uro zjutraj odrinemo v temno noč proti Beogradu. Na hrvaški avtocesti nas skušajo ujeziti vozniki, ki v ne preveč gosti megli slepijo z meglenkami. A mi se ne damo, sploh ne Albin, ki skuša zaspati na postelji, zaradi česar je poskakoval skladno z vsako luknjo na cesti.
Po štirih urah vožnje prispemo na mejo s Srbijo in Črno goro, kjer dobimo nov žig v potni list (jee….) in nadaljujemo pot proti sončnemu vzhodu; sonce se ravnokar naglo dviga kot vedno večja žareča vrela krogla.Vozimo po valoviti, zdelani avtocesti, mimo nas bežijo polja, srečamo in pozdravimo rojake Slovence (Goričane in Celjane) in se čudimo pešcem, ki zamenjujejo avtocesto s pločniki.

Beograd
Hiša cvetja je ob našem prihodu še zaprta (odprejo jo ob 9.00), zato pa vratar, ki je bil Titov osebni voznik zadnji 15 let (do njegove smrti) med drugim tudi pove, da lahko parkiramo zgoraj, zato greva z Vladojem po avtodom, ki smo ga pustili pred stadionom JLA, ki si ga sproti tudi ogledava. Razkaže nama ga prijazen, zgovoren varnostnik Sladjan, ki naju popelje tudi po klubskih prostorih in v sobo s trofejami. Vmes omeni da bi bilo najboljše, če bi se Slovenci in Srbi povezali s podzemnim tunelom…
Ob ponovnem prihodu je Hiša cvetja, nekoč Titova rezidenca že odprta, a nekateri prostori so za obiskovalce zaprti. Notranjost in okolica pa nista več urejeni tako, kot sta bili včasih. Kustos pove, da je obiskovalcev še zmeraj veliko, prevladujejo pa Američani. Ogledamo si še pet soban muzeja, v katerih so shranjena nekatera darila, ki so mu jih podarili prijatelji in veliki možje z vseh koncev sveta. Na koncu naletimo na vratarja, ki se kar ne more ustaviti, ko začne govoriti. Pripoveduje o življenju v Srbiji, plačah (minimalnih), preživetju, vojakih, ki so ravnokar v spremstvu potepuških psov na obhodu, telefonih….
Poznavalsko pove, s kakšnim avtom smo se pripeljali, kje smo parkirali (navdušen je, ko vidi našo začudenost zaradi tega) in pove, da lahko prespimo pri Titu (to pomeni desno od fontane ). Vse to med prižiganjem in vlečenjem cigarete ene za drugo.

Skozi prometni kaos pot počasi nadaljujemo pod Kalemegdan, kraj, kjer so ubili zadnjega Celjskega grofa Ulricha drugega, od koder je lep razgled na sotočje Save in Donave, pristanišče (kjer smo pustili avto) in celoten Beograd. Kalemegdan nudi prijeten prostor za sprehode za sprehode počitek in pomenke.
Na kosilo se odpravimo v bližnjo gostilno ob reki Savi, imenovano Bela Vista, kjer se čudimo zmedenemu natakarju, ki vpraša, če kdo govori angleškoker naj ne bi razumel naše srbščine.
Popoldne izkoristimo za sprehod po centru, kjer nas najbolj nasmeji prigoda z Angležem in skupščinama Jugoslavije in Srbije in Črne gore. Ker nismo vedeli, katera stavba je nasproti skupščine Jugoslavije, Vlado vpraša mimoidočega, če mu lahko pove, katera stavba je to.Mladenič ga vpraša, če zna nemško. Vlado prikima. Ni dovolj in vpraša, če zna francosko. Vlado odkima. Na koncu se sporazumemo v angleščini in ko hoče pojasniti, za katero stavbo gre, ugotovi, da ne ve, ker ni od tu. Kasneje nam neka gospa razloži, da je stavba nasproti skupščine Jugoslavije prav skupščina Srbije in Črne gore.
Pozno popoldne se z avtom odpravimo proti Hiši cvetja, kjer smo nameravali prenočiti. Spodaj na parkirišču , nedaleč od stadiona JLA opazimo da se zbirajo policaji (izgleda, da je bila na stadionu JLA neka tekma, saj jih je kar mrgolelo.) Enega od njih (bil je zelo prijazen) povprašamo za nasvet, kje bi lahko prespali v avtodomu. Po krajšem premisleku svetuje, naj se ustavimo na parkirišču Lozovačka Čazma, ki je oddaljeno 25km iz Beograda. Upoštevamo njegov nasvet in res se odpeljemo na omenjeno parkirišče, kjer je tudi motel s trgovino, sami pa parkiramo na varovanem parkirišču, na katerem prebivajo tudi podgane.