Vinica - Pletarje - Kostanjevica na Krki - Olimje - Lendava

Danes je zadnji dan našega potepanja. Zjutraj se brez zajtrka odpravimo iz Vinice proti Adlešičem, potujemo mimo Metlike in Novega Mesta do samostana Pletarje. Tukaj si najprej pripravimo zajtrk in se malo razgledamo po okolici. Zjutraj smo bili edini obiskovalci. Zgleda da je turistična sezona že mimo in ni obiskovalcev, kar pa ni niti tako slabo saj ni gužve. Počasi se odpravimo proti samemu samostanu, ki pa si ga od znotraj žal ne moremo ogledati (ne vem ali je sploh odprt za javnost), tako da si ga ogledamo od zunaj. Je pa v samostanskem kompleksu na ogled cerkev, ki je zelo zanimiva in je v obnavljanju. V samostanskem kompleksu je tudi prodajalna, kjer se prodaja proizvodi, ki jih preidelujejo menihi. Tako se lahko kupi razno sadje, vina, sokove......Cvetka nekaj od tega tudi kupi za spomin in pokušino.

Po ogledu se odpravimo proti Kostanjevici na Krki, kjer se ustavimo ob gradu, kjer si ogledamo forma vivo na prostem in pa razstave v samem grajskem poslopju, kot je stalna razstava Božidarja Jakca.......






Pot nadaljujemo proti Olimju, ki je naš sledeči cilj. Najprej se ustavimo v znani čokoladnici, kjer si nakupimo nekaj dobrot in se peš odpravimo do bližnjega samostana. Izpred samega samostana je lepo urejen vrt z zdravilnimi zelišči, ki jih pridelujejo menihi in prodajajo v svoji prodajani. Izpred samostana je tudi lepo urejen ribnik, kjer so zanimive ribice. Ogledamo si samostansko cerkvico in v prodajalni kupimo nekaj čajev. Nadljujemo do gostišča Amon, kjer si privoščimo kosilo. Zraven gostišča je tudi golf igrišče, okolica pa je zelo lepo urejena. Po obilnem kosilu in krajšem počitku, nadaljujemo pot proti domu mimo Ptuja kamor prispemo v večernih urah. Tako se zaključi naša popotniška avantura 2008.

Izola - Cerknica - Osilnica - Vinica

Po zajtrku se odpravimo še pešna obalo da poiščemo hotel Delfin. Cveta si ga je namreč želela ogledati saj tu večinoma dopustujejo upokojenci. Sam hotel leži blizu obale in Izolske marine in je prav prijeten. Po ogledu pot nadaljujemo po avtocesti proti notranjosti Slovenije. Pri Uncu zavijemo z avtoceste in nadaljujemo proti Cerknici. Ko prispemo v Cerknico nas pričaka deževno vreme, zavijemo proti Dolnjemu jezeru, kjer je tudi Cerkniški muzej, ki pa je bil žal zapert. Malo se razgledamo po okolici muzeja, kjer imajo tudi na prostem razstavljene nekatere eksponate. Nato se odločimo da se popeljemo ob Cerkniškem jezeru. Sama cesta je sicer makedamska, vendar lepa tako da jo prevozimo brez večjih težav. Jezero je več ali manj suho, tako da zgleda da je ravno v tem obdobju presahnilo.
Ko se priključimo zopet na glavno cesto pot nadaljujemo proti Hrvaški in jo prečkamo pri Babnem polje. Cesta na hrvaški strani je v slabšem stanju in en del je precej ovinkast. Pri Malem Logu zavijemo proti mejnemu prehodu Osilnica. Ta del poti je cesta ozka in v slabem stanju (slab asfalt), ter precej ovinkasta. Ko prispemo v Slovenijo se cesta izboljša, vendar je še vedno precej ozka. V sami Osilnici je turistični center, ki je žal zaprt, je pa ogromno peš poti, kolesarskih poti, možnosti najema kanujev, tako da izgleda da je turizem tukaj zelo razvit. Vozimo se ob reki Kolpi in pokrajina je zelo lepa. Tu se začne tudi dolina Petra Klepca. Pri mejnem prehodu v Petrini zopet zavijemo na glavno cesto in nadaljujemo do Fare, kjer jo zopet zapustimo in nadaljujemo po stranski. Pokrajina je zelo slikovita in lepa, cesta ozka, vendar asfaltirana. V naselju Bilpa je tudi istoimena gostilna z možnostjo najema kanujev. V vasi Dol je več turističnih kmetij, kjert prav tako lahko najameš kanuje (Turistična kmetija Majerle, v bližini je tudi avtokamp). Pri Predgradu se se zoprt priključimo na glavno cesto, pri Starem trgu se asfalt naenkrat konča in preidemo na slab makedam. V vasi Špeharji se zopet priključimo na asfalt ki je lep vse do Vinice. Ko prispemo v Vinico najprej poiščemo primerno mesto za naš avtodom. Najdemo ga zraven bencinske črpalke, kjer parkirajo tudi avtobusi. Ker je ura že popoldan se odločimo da bomo danes tudi tu prenočili. Nato se peš odpravimo na ogled vasi. Poiščemo tudi hišo Otona Župančiča v kateri je urejen tudi muzej, ki pa je žal zaprta. Na vratih je sicer telefonska številka osebe, ki bi naj hišo odprla za ogled in razkazala muzej, vendar nam je ne uspe priklicati. Po ogledu zunanjosti in okolice se odpravimo še na potep po vasi. Ogledamo si šolo, vrtec in pa cerkev. V avtomo se vrnemo že ob mraku in po večerji po obveznem klepetu ležemo k počitku.

Strunjan - Portorož - Izola

Današnji dan naj bi preživeli ob slovenski obali bolj ležerno. Na kočcu pa se je izkazalo da le ni bilo tako. Po zajtrku smo se odpeljali do avtokampa Strunjan, kjer parkiramo našo »zverinico« in se naprej odpravimo peš ob obali proti Piranu. Pot nas je vodili ob obali mimo hotelskega kompleksa Salinira. Sam hotel je zelo lepo urejen, v njegovem kompleksu je tudi park z energijskimi točkami. Odprt je tudi v jesenskem in zimskem času in zelo prijeten za oddih, predvsem za ljudi ki si želijo počitka in miru, da se malo spočijejo od današnjega hudega tempa. Od tam naprej nas pot vodi do Belega Križa, kjer si v trgovini kupimo malico.

Pot nadaljujemo do Pirana, kjer se ustamimo na obzidju, da se malo spočijemo. Tukaj imamo tudi malico in od koder se razprostira prelep razgled na sam Piran in okolico. Z obzidja se spustimo do Tartinijevega trga in pot nadaljujemo ob obali proti Portorožu, mimo hotelskega kompleksa Bernardin, do obnovljenega hotela Palace, ki v tem času še ne obratuje. Pot nas vodi od hotela Palace mimo portoroškega avditorija proti Strunjanu, skozi tunel ki je dolg 550m. Na drugi strani tunela se pot spusti proti Strunjanu in se zaključi ravno pri kampu kjer smo parkirali našo »zverinico«. Po krajšem počitku nam Cvetka pripravi kosilo.

Kljub temu, da smo se odločili, da bi danes dan preživeli bolj ležerno smo prehodili celotno primorsko peš pot dolgo okrog 11 km. Svaka čast Cvetki, ki je napore junaško premagala.

Cvetka in Albin se odločita da bosta po napornem pešačenju počivala, sam pa se odpravim ogledat, še Strunjanske soline in zameniti Strunjanski klif, ki je tudi del nacionalnega parka. Najprej si ogledam klif z morske strani, sprehodim se ob morski obali nato pa se povzpem na vrh od koder je razgled čudovit. Po pobočju se vrnem proti Strunjanu mimo Krkinih zdravilišč in Strunjanskih solin do avtodoma. Ker se ježe bližal večer se odpravimo proti Izoli. Danes smo bili namreč zmenjeni za večerjo z našo dosedanjo vodičko Mojco, ki je bila z nami navseh dozdajšnjih popotovanjih, letos pa žal ni mogla z nami. Ker nam je pred večerjo ostalo še nekaj časa smo se sprehodili malo po Simonovem zalivu in v trenutku se je vlilo z neba, tako da smo bili deležni še zastonj tuširanja. Po preoblačenju se le napotimo v gostišče Sonja, kjer smo bili zmenjeni.Večerja je bila dobra le potrpljeneje moraš imeti z tistimi škampi, preden prideš do »mesa«. Ker se je pojedina zavlekla pozno v noč se odločimo da prespimo kar na parkirišču gostišča Sonja.

Škocjanske jame - Debeli rtič - Sečoveljske soline - Strunjan

Po obilnem zajtrku ob Škocjanskih jamah nas je pot vodila proti Slovenski obali. V Črnem kalu smo zavili proti Italiji in mejo prečkali na nekdanjem mejnem prehodu Osp. Ustavimo se še v letovišču Muggija se malo sprehodimo ob obali in si ogledamo Trst z morske strani. Pot nadaljujemo ob obali do mejnega prehoda Lazaret , kjer se na Slovenski strani ustavimo na obvezni jutranji kavici. Nato pot nadaljujemo do Debelega rtiča, kjer se ustavimo v mladinskem zdravilišču. Spehodili smo se po okolici in ob obali. Ljudje ki si želite miru, da se spočijete, to je vsekakor pravi kraj. V okviru zdravilišča se nahaja tudi prijeten hotel, ki je odprt tudi v jesenskem in zimskem času.
Po nekoliko daljšem postanku na Debelem rtiču po nadaljujemo mimo Ankarana in Kopra, kjer smo se odcepili proti Dragonji, da vidimo še notranjost naše primorske. Na morje smo se vrnili na mejnem prehodu z Hrvaško in sicer v Sečovljah. Ustavimo se v Seči, kjer smo si privoščili kosilo, ki nam ga je pripravila Cvetka, nato pa smo se odpravili na ogled Sečoveljskih solin, ki so tudi nacionalni park. V okviru solin se nahaja tudi muzej in pa lična trgovinica, kjer je mogoče dobiti spominke povezane v zvezi z solinami in az soljo ki jo pridobivajo v solinah. Po ogledu solin nadaljujemo pot proti Portorožu. Vmes se ustavimo še na nekaj mestih, predvsem kampih v Luciji, Fiesi in Strunjanu, da vidimo li so kampi v tem času še odprti in ali da v njih še prenočiti. Kampi so bili še odprti. Odprti so do konca septembra, cena pa je okrog 10 eurov plus turistična taksa. Na koncu se odločimo da bomo prespali le na prostem in sicer v Strunjanu pod hotelom Laguna, kjer je manjše parkirišče. Samo parkirišče je na zelo mirnem delu, bilo je prazno, tako da smo po obilni večerji (tudi palačinke.......), prijetnem klepetu o naših današnjih vtisih utonili v prijeten spanec.

Tolmin - Štanjel - Kobjeglava - Škocjanske jame

Danes smo se prebudili v lepo sončno jutro. Po obilnem zajtrku nas je pot vodila iz Tolmina preko Cigina, Kanala ob Soči do starodavnega mesta Štanjel. Že večkrat nas je pot vodila mimo tega starodavnega mesteca, vendar se nikoli nismo zaustavili v njem. Tokrat smo se odločili da tega ne bomo ponovili in ni nam žal. Najprej smo se ustavili v zelo lepo urejeni »gostilnici« in si privoščili jutranjo kavo. Naj povem da na vsem potepanju nisem pil boljše mlečne kave kot jo pripravijo tukaj. Mestece je starodavno in obdano z obzidjem. Precej hiš je porušenih in razpadajočih, vendar se vse na veliko obnavlja tako da bo v bodoče verjetno zasijalo v vsem svojem sijaju. V starem delu smo celo našli galerijo, ki je brezplačno na ogled. Še posebej lep pa je Ferrarijev park. Paša za oči in dušo, ki si ga je vsekakor vredno ogledati. Precej obiskovalcev je tudi iz tujine.
Kot zanimivost naj povem da smo tukaj opazili tudi mlajšo francosko družino, ki je bila prav tako na potepanju po Sloveniji – vsaj zdelo se nam je. Kasneje smo jih še srečali v Škocjanskih jamah in nazadnje v avtokampu v Strunjanu. Tam smo se tudi zapletli v pogovor in izvedel sem da prihajajo iz Grenobla, ter da res potujejo po Sloveniji. Za letos so si izbrali predvsem gorenski in primorski okoliš, upajo pa da se bodo še vrnili in si ogledali še preostale dele Slovenije.
Po ogledu Štanjela, smo se odločili da se odpravimo še do bližnje MIP-ove pršutarne na Kobjeglavi. Prispeli smo ravno prav saj jo odpirajo ob 12.00. Odprta pa je do 22.00, ob ponedeljkih in torkih pa je zaprta. Možen je tudi organiziran ogled, vendar ob predhodni najavi, vsaj en dan prej. Po obveznem nakupu pršuta in in krajši malici smo se odpravili naprej proti Škocjanskim jamam. Obiski potekajo med 10.00 in 17.00 uro. Ogled jam je trajal dobri dve uri. Dragi ljudje, če hodite tam mimo, nikakor ne izpustite ogleda jam. Žal bi vam bilo. Naše subjektivno mnenje je da so to najlepše jame v Sloveniji. Po povratku iz jam in hladnem kosilu, oziroma lahko bi rekli že večerji smo se odločili še za ogled Škocjanske učne poti, ki zajema 24 točk in poteka po okolici Škocjanskih jam. Sama pot niti ni tako kratka (naša Cvetka je kar nekajkrat pojamrala, vendar jo je le premagala) je pa zanimiva in z lepimi razglednimi točkami. Do »zverinice« smo se vrnili že v mraku in precej utrujeni, zato se odločimo da prenočimo kar ob najlepših podzemnih jamah v Sloveniji.

Vršič - Izvir Soče - Tolminska korita - Tolmin

Prebudili smo se v mrzlo in vetrovno jutro. Kaj hitro se uredimo in odpravimo iz Vršiča navzdol proti izviru Soče. Parkiralismo na parkirišču, kjer je tudi koča v kateri lahko dobiš nekaj za pod zob in kjer prodajajo spominke. Bili smo prvi obiskovalci ta dan, in še dobro da je bilo tako, saj je dostop do samega izvira zelo težaven. Potka na nekaterih mestih je zelo strma in ozka. Na določenih delih hodiš tako, da se moraš oprijemat jeklenice in se dva človeka sploh ne moreta srečati. Prav zaradi tega Cvetka ni šla do samega izvira in se je po dveh tretjinah poti vrnila. Dokler sem se vrnil iz izvira se je Cvetka že zapletla v pogovor z eno od oskrbic v koči in prijetno kramljala.
Po ogledu izvira Soče smo se odpravili naprej do botaničnega vrta Julijana. Sam vrt leži na zelo lepi lokaciji, vendar je v tem času precj klavrn, saj so rožice že odcvetele. Tukaj smo imeli tudi zajtrk ob smaragni lepotici. Nadalje nas je pot vodila proti Trenti, kjer smo se ustavili v domu Trenta in se bolj natančno pozanimali o Soških koritih. Najprej smo se ustavili ob malih Siških koritih, ki ležijo pod kmetijo Jelinčič. Tukaj senahaja tudi kamp Korita in pa eko kamp. Na omenjeni kmetiji smo kupili tudi pravi domači ovčji sir. Sama korita so zelo lepa. Pot nas je vodila do Lepene, kjer smo se ustavili ob velikih soških koritih ki so pravi biser. Hoteli smo tudi kositi v gostišču Lepena, vendar z »zverinico« nismo uspeli priti do tja, peš pa se nam ni ljubilo. Zraven je tudi precej velik avtokamp. Pot nas je vodila proti Tolminu, oziroma Zatolminu, kjer smo si ogledali Tolminska korita. Človek si ne bi mislil da je v Sloveniji toliko lepot. Korita so res čudovita in je škoda izgubljati besede o njenih lepotah ampak si jih je treba ogledati.
Po priporočilu receptorke v Tolminskih koritih smo se ustavili v gostilni v Zatolminu kjer smo si privoščili res dobro kosilo in potešili našo lakoto. Še posebej všeč mi je bil domač kruh. Polnih trebuhov smo se odpravili v Tolmin, kjer smo parkirali nedaleč od Tolminske gimnazije, kjer smo tudi prenočili. Zvečer smo se podali še na sprehod po Tolminu, kjer je Cvetka obujala spomine na svoje šolsko obdobje, kjer je obiskovala učitelišče. V središču Tolmina pred muzejem se ravno ta dan odvijala prireditev predstavitve poročnih oblek, ki smo si tudi ogledali. Vrnili smo se pozno zvečer in legli k počitku.

Bohinj - Vogel - Pokljuka - Mojstrana - Vršič

Zjutraj se zbudimo nekoliko bolj zgodaj, opravimo zajtrk in ob 8.30 smo že z gondolo na poti proti Voglu. Na Voglu je kar precej mrzlo (bilo je 4 stopinje), pa še pihalo je zeloooooo. Vse pa se že pripravlja na prihajajočo zimsko sezono. Razgled iz vrha proti Bohinju, Bohinjskemu jezeru in na okolico je zelo lep. Z Cvetko se odločiva da se malo sprehodiva po okolici, medtem ko se Albinu ni dalo (verjetno je bil za to kriv mraz in pa veter). Ob 10 uri smo se vrnili v dolino in se odpravili proti slapu Savica. Kljub temu da je turistična sezona že mimo je bilo presenetljivo veliko obiskovalce (večinoma tujcev). Pot do samega Slapa je kar precej dolga, saj do nje vodi več kot 500 stopnic. Tako da smo za pot rabili več kot pol ure. Kolikor se spomni Cvetka, ki je že bila pri slapu Savica pred mnogimi leti, je pot sedaj dosti bolj urejena, čeprav nekoliko daljša. Po ogledu slapa sledi še pot navzdol, nato pa se odpravimo proti centru Bohinja. Vmes se ustavimo ob cerkvici ob jezeru ki je bila žal zaprta. V Bohinju sparkiramo v centru in se odpravimo v trgovina, da nakupimo manjkajoči živež. Vzamemo še nekaj spominkov in se nato odpravimo ogledat še malo sam Bohinj. Ustavimo se ob znamenitem spomeniku planincev, želeli smo si ogledati tudi cerkvico, ki pa je bila žal zaprta saj jo obnavljajo. Naša sledeča postojanka je Pokljuka. Zato nas pot vodi skozi staro Fužino, Srednjo vas do vasi Jerki. Tu naletimo na zaporo ceste, saj se opravljajo dela na cesti. Bil je označen obvoz, v sami vasi pa je bilo še več gradbišč in obvoz se je naenkrat končal v slepi ulici. Ulica je bila tako ozka, da smo se z našo »zverinico« komaj vrnili na glavno cesto. Kakšne pripombe je imela naša Cvetka pa rajši ne povem (niso za vaša ušesa). Zaradi te zapore smo se vrnili po cesti do Bleda, od koder smo zavili proti Krnica-m in od tam naprej proti Pokljuki. Pokljuka leži na planoti, ki je zelo lepa. Tu ležijo znamenite tekaške proge, kjer ravno sedaj obnavljajo strelišče za biatlon, zato tudi leto na Pokljuki ne bo tekem. Ustavili smo se tudi ob protokolarnem vojaškem centru naše vojske, kje smo imeli tudi kosilo. Po ogledu Pokljuke smo se odpravili po isti poti nazaj do Krnic in tam zavili proti Mojstrani slozi dolino Radovne. Sama dolina je čudovita, večinoma vodi skozi gozd. Cesta je večinoma makedamska, vendar lepo urejena, ob njej pa je označenih več znamenitosti, ki si jih splača ogledati. Ta del je pravi raj za kolesarje saj je označenih veliko kolesarskih poti. Iz Mojstrane nadaljujemo pot proti Kranjski Gori, kjer se ustavimo na bencinski črpalki, da se naša »zverinica« napije. Sledi pot proti Vršiču. Na sami poti se ustavimo še ob ruski kapelici, ki si jo ogledamo saj so jo letos v celoti obnovili. Na vrh Vršiča prispemo malo po 18 uri in poiščemo primermo mesto za prenočevanje. Malo se sprehodimo po okolici, vendar ne preveč saj je bilo mrzlooooooooo, pa še pihalo je zelooooooooooooo. Zato se rajši vrnemo v »zverinico« vključimo gretje in se prepustimo večerji in nabiranju moči za naslednje dni. Dokler me ni premagal spanec se spominjam, da je zunaj brilo in to zelooooooooooo.