Zaključek

Prevozili smo 2699 kilometrov. Avantura je minila brez problemov. Spali smo tudi zunaj urejenih počivališč (PZA-jev), tudi na bivšem mejnem prehodu med Italijo in Francijo brez kakršnih koli problemov.

Dejstva:

Mesta ki smo jih obiskali so nas očarala vsaka na svoj način. Še posebej vožnja po Toskanski pokrajini, in pa urejenost Monte Carla.
Avantura se je podati z avtodomom v mesta, tako da ga je boljše pustiti kje zunaj in se naprej podati z javnim prevoznim sredstvom ali peš.

Grupa 5
(Albin, ki je skrbrl za naše razpoloženje, kuharica Cvetka, navigatorka Nataša (ups), vodička Mojca, voznik Vlado)

Lazise - Lendava Dan vrnitve

Zadnji dan je v znamenju vožnje proti domu. Start malo pred osmo, nato pa kar po avtocesti vse Vrtojbe, s postankom za zajtrk in praznjenje stranišča (enkratna kombinacija, ni kaj) in na srečo brez prevelikih zastojev na cesti. A kaj ko so se le ti začeli v bližini Vrhnike, kjer je bil prehitevalni pas zaprt in tako smo stali in stali in čakali. Ker smo dovolj zgodnji in se nam ne mudi, se od tu naprej avtocesti izognemo in pot nadaljujemo po stari cesti. Še kosilo in krof v Trojanah, postanek v Mariboru, da poberemo pasjega potnika in po dobrih dvanajstih urah je končno dosežen končni cilj, domača Lendava.

Prevozili smo 595 kilometrov.

Sirmione – Gardaland – Lazise Dan deževnih norčij

Zbudimo se v deževno jutro, ki prav nič ne obljublja izleta v zabaviščni park. A baje da je potrpežljivost lepa čednost, zato pridno čakamo na kak sončni žarek ali dva. Ki ga ne dočakamo. In ker mora včasih gora k Mohamedu, se kljub dežju odpravimo v Gardaland, kjer nas le pričaka sonce. Kupimo karte (28 evrov na osebo, ni družinskega popusta, baje pa so dva evra cenejše, če jih kupiš preko interneta) in naj se zabava začne. Vse od blue tornada, preko atlantide, gusarske ladje, ogleda musicla in šova delfinov (doplačilo 4 evre) pa do colorada boata in časovnega potovanja v 4D kinu. Popoldne spet začne deževati, a nas to ne moti kaj preveč, sploh na tistih vodnih zadevah, ki nas tako ali tako premočijo. Gneče danes ni, tako da se lahko vozimo kar zaporedoma, ne da bi izstopili. Kmalu po šesti se zabava konča, spet se naložimo v avtodom in se peljemo novemu prenočišču naproti. Tokrat se lociramo na parkirišču v kraju Lazise, na poti do tja pa opazimo veliko tabel za kampe, ki jih v okolici jezera očitno kar mrgoli (pa tudi cene so sprejemljive – septembra se gibljejo od 4 evre na osebo navzgor in 10 evrov za avtodom).

Prevozili smo 29 kilometrov.

Menton – Sirmione Dan avtoceste in izložb

Za dobro jutro še par minut uživanja ob šumenju valov in opazovanju Mentona, nato pa proti današnjemu cilju - Gardskemu jezeru. Do Genove uberemo pot kar po regionalni cesti, tako da nas morje še vedno spremlja, ko se vozimo mimo bolj ali manj turističnih obmorskih mestec s peščeno ali prodnato obalo, kot so San Remo, Laigueglia, Albenga, Noli, Savona in druge. Pri tem se še najbolj do sedaj srečamo s pregovorno italijansko kulturo voznikov - vozniki avtomobilov znaka stop ne upoštevajo najbolj, ko se ustavijo ob cesti, vrata odpirajo na stežaj, motoristi in mopedisti pa brezskrbno in vozijo z leve na desno in nazaj. V Arezzu zavijemo na avtocesto, mimo Alessandrie, Tortone, Piacenze. Za kosilo domači makarončki (imenitno smo se vklopili med »makaronarje«  ), da si naberemo energije za nadaljevanje vožnje. Naš današnji cilj in hkrati prenočišče je mestece Sirmione ob Gardskem jezru, ki ga dosežemo pozno popoldne. Ustalimo se na parkirišču (21 evrov) tik ob jezeru, kjer je parkiranih še kakih 10 drugih avtodomov. Doživimo majhen temperaturno vetrovni šok, zato moramo pred sprehodom poiskati zaloga toplih oblačil. Nato pa večerni sprehod po starem delu mesta, ki je obdan z obzidjem in vodo, v katerem zelo glasno gospodarijo race v družbi labodov. Mesto je polno imenitnih restavracij, »sendvičarn«, slaščičarn, hotelov in trgovinic, kjer najdeš verjetno vse, kar si zaželiš. Igrače, oblačila, očala, čevlji, umetniške slike, spominki, …

Prevozili smo 434 kilometrov.

Dan blišča in dan, ko je avtodom končno dobil ime

V jutro se prebudimo obkroženi s kamioni, ki nas obdajajo z vseh strani, tako da se po kratkem čakanju le izmuznemo in odpeljemo do naslednjega počivališča, kjer zajtrkujemo in se osvežimo. Tik pred mejo (ki je le še na zemljevidu, dejansko pa sredi viadukta stoji tabla Francija), plačamo cestnino (29,30 evrov) nato pa do Monaca. Že z vrha hriba lahko vidimo, da so ceste speljane v terasah. V samem Monaku je s tablami zelo dobro označena pot do parkirišča za avtodome (tudi sicer imajo veliko parkirišč za osebna vozila), a kaj ko smo mi predolgi, zato nam dajo le zemljevid kneževine, povedo, da za nas ne bo parkirnega prostora (na parkirišču za avtobuse pa nam niso dovolili ostati) in se poslovijo. Mi pa na krožno vožnjo po prometnih, zavitih cestah vse do konca, dokler znova ne pridemo najprej v Francijo in na koncu na mejo Italijo. Kjer je bila včasih carina, je danes primerno parkirišče za nas, zato se tu ustavimo in sprehodimo do plaže, kjer končno tudi namočimo noge, zadihamo morski zrak in uživamo. Po kosilu se odločimo, da se vrnemo v Monako, tokrat z avtobusom. Najprej sedemo na mestni avtobus št. 3 (1 evro na osebo), kjer na vožnji do končne postaje ugotovimo, da mestece Menton le ni tako majhno, kot se nam je zdelo najprej, ko smo na eni strani videli le prodnato plažo, na kateri so se sončili in kopali predvsem starejši, na drugi pa lepe in velike stavbe, v katerih so večinoma hoteli in apartmaji. Kajti vsake toliko naše oko ugleda tudi v ogromne palače, ki so, kot bi bile iz pravljice o Aladinu. Nato presedemo na avtobus št. 100 (1,30 evrov na osebo, vozi na 15 minut) in se slabe pol ure vozimo do Monaka oz. do naše izstopne postaje Casino. Monako. Morebitne govorice o njem se počasi, kakor ga odkrivamo, začenjajo izkazovati za resnične. Urejeni parki, z nizko, lepo negovano travico, palmami in fontanami. Ogromne in veličastne stavbe, v katerih so hoteli, casinoji, muzeji; velike hiše, ki so razsejane po vsem pobočju ter visoki in še višji bloki. Vse okrog pa toliko dragih in sijočih avtomobilov, kolikor sem jih na enem mestu videla verjetno le še na kakšnem avtomobilskem sejmu. Spodaj, v pristanišču pa jadrnice in jahte, kakršne je moč videti na televiziji ali pa v trač revijah, ko na njih počitnikujejo zvezdniki. Vlado nas, znova popolnoma navdušen, vodi po poti, po kateri sicer poteka dirka za formulo ena, pri čemer nas pridno spremljajo podobe Grace Kelly. Popoldanski sprehod hitro mine, dan se preveša v večer, ko smo nazaj in ko ob peki palačink ugotovimo, da je skrajni čas, da nekoga poimenujemo. In tako je avtodom postal Pinocchio.

Prevozili smo 114 kilometrov.

Pisa - Lucca - bližina Savone Dan utrujenih nog

Ob meni neznani uri, ker še vedno malo dremam, se naša hiška že pomika proti Pisi. Vmes še postanek na eni izmed bencinskih črpalk, da se vsi okrepčamo, nato pa prva turistična postojanka. Parkiramo pri železniški progi (pri križišču za Lucco), nato pa se sprehodimo do največje in skorajda edine atrakcije - Campa dei Miracoli, kjer nas pričakajo Battistero, Duomo in Poševni stolp, ki so ga začeli graditi l. 1173 in ki se je zaradi peščene podlage začel že skoraj takoj nagibati. Po dograditvi(1350) so skušali nagib odpraviti, a je bilo neuspešno, tako da se menda nagiba za kakih pet metrov. Danes je, potem ko je bil nekaj časa zaradi nevarnosti zaprt za oglede, znova odprt za preštevilne turiste, ki imamo obilo priložnosti za zapravljanje (cenenih) spominkov, na vrsti stojnic, ki se vrstijo na Polju čudežev in ki jim družbo delajo prodajalci pasov, ur "Rolex" in sončniih očal. Najbolj smešne pa so verjetno drže večine ljudi, ki se tam fotografirajo - vsi "podpirajo" stolp, da se ne bi podrl. Duomo in Battistero, za katera se tudi tu plača vstopnina, si ogledamo le od zunaj, nato pa nadaljujemo pot ob reki Arno do avtodoma (samo mesto sicer ni kaj posebej navdihujoče) in nato do kakšnih 20 km oddaljene Lucce.

Tokrat parkiramo na velikem parkirišču pri trgovskih centrih in se sprehodimo do mesta za obzidjem. Lucca je namreč sestavljena iz dveh delov, ki sta si bila ob našem obisku precej različna - novi del bolj prazen, le avtomobili so vozili mimo, za obzidjem pa je bilo veliko sprehajalcev in kolesrajev, ter precej manj avtomobilov. Na enem od trgov ravno poteka avtomobilski sejem, na sosednjem se odvija plesna predstava, zato glasbe odmeva še naokrog, mi pa gremo do Piazze del Duomo, kjer posedimo na sončku in si ogledujemo Duomo di San Martino, tokrat celo brezplačno. Katedralo so dograjevali 400 let in ko so ji dodali pročelje (13. stoletje) so jo morali povezati z že obstoječim zvonikom, katerega spodnji del so nekaj dve stoletji pred tem zgradili kot obrambni stolp. Naš obisk zardi utrujenosti zaključimo malce hitreje, kot bi se spodobilo. Priporočajo, da si je potrebno vzeti čas vsaj tudi za obhod veličastnega obzidja okoli mesteca, s katerega se vidijo romanske cerkvice, tlakovane ulice, obrambni stolpi, muzeji ...
Takoj za Lucco se priključimo na avtocesto (in kar takoj plačamo 2,30 evrov), po kateri vozimo in vozimo. vmes naletimo na mnoge zastoje in gnečo, v Ligurskem delu pa vozimo predvsem skozi predore, ki jih je več kot "čistega" dela. Mimo Genove (ta obvoznica je dolga kot ponedeljek) in Savone, ko se ob devetih zvečer ustavimo na enem izmed počivališč, kjer ob zvokih avtomobilov na avtocesti utrujeni zaspimo.
Prevozili smo 399 kilometrov.

Dan prijetnih mest in stopnic

Že ob pol osmih zjutraj, še vedno v pižamah (Albin celo v postelji) odrinemo do San Gimignana, kjer se najprej hočemo preriniti na parkirišče za avtomobile, zato naš domek malo okrušimo in na koncu parkiramo ob cesti na poti do parkirišč za avtobuse. Še na stranišče na štrbunk, kjer pobiralec denarja zavzeto prepeva in odhod v mesto, ki nas kar takoj očara. San Gimignano je menda eno najbolj ohranjenih toskanskih mest, kar se odraža tudi v številu trgovinic s keramiko in spominki ter številu turistov, ki ga napolnijo okrog desetih, enajstih in skupaj z njimi mestece izgubi velik del svoje spokojnosti, skrivnostnosti, očarljivosti. Zato izjemno priporočamo zgodnejši obisk, da se lahko v večji samoti sprehodite po glavnih in stranskih ulicah do Piazze della Cisterna in Piazze dell Duomo, kjer si najprej ogledamo (3,50 evrov vstopnine na osebo) Collegiato - cerkev, ki ima preprosto romansko pročelje, v notranjosti pa jo krasijo štirje veliki cikli fresk s prizori iz Stare in Nove zaveze, s Poslednjo sodbo, rajem in peklom in s prizori iz življenja svete Fine, ene najbolj čaščenih svetnic v San Gimignanu, ki je 5 let preležala na leseni deski v pričakovanju svoje smrti, vmes pa je delala čudeže (npr. svoji bolničarki je ozdravila hromo roko). V cerkvi so "moderne" svečke - v škatlico vržeš kovanec in prižge se lučka. Na poti proti izhodu zagledamo še muzeja smrti in mučilnih naprav (skupna vstopnina je 10 evrov), ki sta vsekakor vredna ogleda, če ne zaradi drugega, pa zato, da vidiš, da človeška domišljija dejansko nima meja, ker je prav neverjetno, česa vse so ljudje sposobni. Razlage (opis naprav, način in čas uporabe) so v angleščini in italijanščini, fotografiranje prepovedano. Še nakup spominkov in proti Sieni, pri čemer se malo hudujemo in čudimo nad označevalnimi tablami, saj npr. na prvi tabli piše, da je do cilja še 21 km, na naslednji, ki je le križišče naprej, 25 km.

V Sieni parkiramo na parkirišču za avtobuse (20 evrov na dan, od osme zvečer do osme zjutraj brezplačno) ter se nato po kosilu in počitku peš odpravimo proti centru mesta, do katerega vodijo tudi tekoče stopnice, ki olajšajo pot v hrib. Najprej prispemo do Battistera, pred katerim so stopnice polne turistov, vstopnina za ogled notranjosti pa je 3 evre. Fotografiranje na stopnicah, kjer neko Angležinjo zelo nasmejimo, ker namesto cheese govorimo kraguljčki, nato se po stopnicah vzpnemo še na njegovo drugo stran, kjer nas ob spremljavi glasbe dveh flavtistov, pričaka mogočni in veličastni Doumo s kipoma volkulje na čelu, saj naj bi po legendi Sieno ustanovil Romulov sin Senius. Pot nadaljujemo po spuščajočih se ulicah do Campa oz. trga, kjer vsako leto 16. avgusta potekajo znamenite konjske dirke, ki privabljajo tisoče obiskovalcev. Danes pa na trgu poteka neka proslava, zato odmevajo bobni in petje zbora, vrstijo se govori, ljudje pa povečini ležerno sedijo po tleh ali pa na kavicah v restavracijah ob strani. Na spodnji strani trga je Palazzo del populo ??, ki je tudi mestna hiša, mi pa se odpravimo znova po nekaj več kot štiri sto stopnicah na vrh zvonika v stolpu, ki je na levi strani palače. Vstopnina je 7 evrov, ko pa se prebiješ po zelo ozkih stopnicah (v najširšem delu sva se na isto komaj stlačili obe z Natašo) in na koncu tudi malo strahu vzbujajočih stopnicah, so pozabljene vse morebitne muke, saj se je razprl pomirjajoč in hkrati razveseljujoč pogled na strehe sienskih hiš, na bližnje cerkve in znamenite toskanske griče s posameznimi vilami. Nato pa še sprehod po labirintu ulic, velik kos pizze za večerjo in lahko noč na parkirišču, kjer je tudi dostop do vode.
Prevozili smo 54 kilometrov.

Firence - Poggibonsi Dan firenškega utripa in ovinkov

Danes spimo celo do osme zjutraj, nato se počasi odpravimo v center Firenc (z avtobusom št. 4, karte kupimo v bližnji trafiki, izstopimo na postaji Stazione). Najprej se sprehodimo mimo Piazze San Lorenzo do Piazze del Doumo, kjer smo le eni izmed premnogih turistov. Duomo je s svojimi barvitimi zidovi zaščitni znak mesta in velja za četrto največjo cerkev v Evropi. Z vrha Duono (vstopnina) si je moč ogledati Firence z višine, pot do tja pa poteka tudi po ozkih, strmih stopnicah, po hodnikih z nizkimi zidovi in kjer je ponavadi precejšnja g gneča in posledično zastoji. Tri petine ekipe se odpravimo po nekaj več kot 400 stopnicah na vrh Campanile, da si privoščimo še razgled na Firence s ptičje perspektive. Campanile - zvonik - je začel graditi Giotto leta 1334 in je eden izmed najlepših zvonikov v Italiji. Naše kosilo so danes sendviči, ki jih kupimo pri Fratellinih (prva ulica desno s smeri Piazze della Signoria proti Piazzi del Duomo). Tako, mimogrede, Fratelline je že lansko leto priporočal Američan Jared, ki je prišel v Italijo izpopolnjevat svoje kuharsko znanje. okrepčani nadaljujemo pot še Palazzo Vecchio, pred katero se med drugimi bohotita Neptunov vodnjak in Micheangelov David, in Uffizi , ki je ena izmed največjih likovnih galerij na svetu in si je ni moč oledati v enem samem dnevu.. Palazzo Vecchio pa je bila dolgo sedem stoletij sedež mestne vlade. Še čez Ponte vecchio mimo številnih zlatarn (včasih so tu sicer prodajali meso, ribe in kožuhe, jih je nato zaradi smradu zamenjal nakit) in nato mimo Palazze Pitti (dvesto let je bila dom družine Medici, danes so v njej uredili dom osmih muzejev) do Zoološkega muzeja, ki pa je odprt le do zgodnjega popoldneva, zato ne moremo videti baje najbolj odvratne zbirke v Firencah - natančno izdelani in ponazarjajoči deli človeškega telesa iz voska in nagačene živali. Sonce pripeka, noge so že malo utrujene, zato se ustavimo na Piazza della Reppublicca na soku, za katerega odštejemo toliko, kolikor bi pri nas za kosilo - pregrešnih 21 evrov. še sprehod nazaj do avtobusne postaje in z avtobusom (vozi na slabih 10 minut) nazaj do avtodoma, kjer se odločimo, da nadaljujemo pot proti San Gimignanu, velik del neogledanih Firenc pa pustimo za prihodnji obisk, ki bo moral biti več dnevni.

Nataša nas pohvalno brez zapletov vodi iz centra Firenc, kjer je potrebna velika pazljivost na številne motoriste, ki zapeljejo v najmanjši prazen prostor in švigajo kot kak nadležni mrčes. A kaj ko smo se prehitro veselili in naslednjo uro prebili v bolj ali manj krožni vožnji okoli centra, iskajoč pravi vhod na avtocesto (table se niso skladale z označeno potjo na računalniku). Ko le pridemo na avtocesto, vse to v veliki gneči, zamudimo izvoz za nadaljevanje poti po avtocesti proti Sieni, kar pa se navsezadnje izkaže za dobro, saj pot nadaljujemo po regionalni cesti, tako da se nam vedno znova odpira čudovit razgled na toskanske griče z vinogradi, na tipične hiše in seveda neštete ovinke... v mestecu je primerno postajališče za avtodome s pogledom na pokrajino, a mi nadaljujemo pot proti Poggibonsiju, kjer znova dobre pol ure blodimo po njihovih ulicah, dokler končno ne najdemo želenega postajališča (parkiranje je brezplačno, voda je plačljiva - 1 evro za deset litrov), kjer prespimo.
Prevozili smo 105 kilometrov.

Stara Gorica - Montale - Maranello - Firence Dan zablod in upsov

Najprej jutranja kava in osvežitev pri Viktorci, nato pa pod noge oz. kolesa in končno na pravi road trip, ki ga v vsej veličastni obliki doživimo kar takoj na začetku, ko v Modeni oz. njeni bližini iščemo pokopališče, kjer je pokopan nedavno preminula operna zvezda, Luciano Pavarotti. Ob prihodu v Modenu izvemo, da je pokopan v bližnjem kraju Montale, zato se odpravimo tja, a pot do tja je precej daljša kot načrtovano, saj nas naša navigatorka, ki se še ni povsem navadila na svojo vlogo, vozi naokrog in naokrog, po ozkih in še ožjih cestah, dokler na koncu le ne prispemo na prvi cilj. Pokopališče je bilo za nas kar malo nenavadno, saj najprej zagledamo dva mala bazenčka s fontano, večina grobov pa ni v tleh, tako kot smo tega vajeni pri nas, ampak so zidani (za lažjo predstvao - kot kakšni nabiralniki v stanovanjskih blokih). Pred družinsko grobnico Pavarottijev je Lucianova fotografija in knjiga podpisov ter še vedno ogromno rož. Pozdrav maestru in brrrr proti Maranellu, kjer nas, znova po krajšem nenačrtovanem ogledu mesta, s steze pozdravi zvok ferrarija. Na improviziranem parkirišču nasproti steze skuhamo kosilo, nato pa gremo v muzej (posamezna vstopnica 12 evrov, družinska je cenejša), kjer na svoj račun pride predvsem Vlado, ki se kar ne neha smejati ob pogledu na stare formule in nove avtomobile. Še obisk trgovine in naprej prosti Firencam, po regionalni cesti, po nešteto ovinkih in ki se kar ne preneha vzpenjati - ko že mislimo, da se bomo začeli spuščati, se to ne zgodi. A je vredno, saj nas spremljajo čudoviti razgledi, do koder nam seže pogled. V Firence prispemo v poznih večernih urah, kjer se ponovi zgodba današnjega dne - spet malo zaidemo in na koncu vseeno najdemo PZA nekje blizu centra (10 evrov za 24 ur, pobiralci denarja pa imajo, glede na opaženo, malo privatno zabavo), tako da lahko že v novem dnevu končno zatisnemo oči.

Prevozili smo 417 kilometrov.

Šebrelje - Stara Gorica Dan nove frizure

Znova deževno jutro, tokrat le hitro slovo in proti Breginju. Na poti po premočenih, blatnih cestah, smo bolj ali manj tiho, zgroženo poslušamo o katastrofalnih posledicah, ki jih je pustilo minulo deževje. V Breginj gremo z namenom, da bi videli, kje je Cveta delala, a tam ne opazi skoraj nič znanega. Prijazna domačinka kmalu razkrije »skrivnost« - Breginj je bil porušen v potresu leta 1976, od takrat je ostalo le nekaj hiš, cerkev in župnišče, vse ostale (montažne) hiše so zgradili po tem letu. Zato le še sprehod po prazni vasici, ko vdihavamo hladen a nenavadno svež zrak (z Natašo se šaliva, da bova zaradi navajenosti na več izpušnih plinov, dobili kisičnico). Mejo z Italijo skušamo prečkati kar na maloobmejnem prehodu pri Breginju, a nam ne uspe, ker je to mogoče le s prepustnico. Tako se znova spustimo, tokrat proti Novi Gorici. Še prej kosilo pri Žogici (Solkan), nato kratek postanek v igralniškem mestu, kjer se povabimo na kratek obisk še k enemu od Albinovih bratov, ko se naposled končno preko mejnega prehoda v Rožni dolini, ustavimo še v Stari Gorici pri najstarejši sestri, ali po domače pri teti Viktorci.

Po obveznem klepetu z majhnimi pizzami za prigrizek, gremo na sprehod po Stari Gorici, ki je kljub bližini, veliko nasprotje Nove. Od načina oblačenja do slavnih italijanskih voznikov in njihove prometne kulture. Vlado se še prepusti v roke frizerki v naključnem frizerskem salonu, tako da se po 20 minutah preobrazbe, pojavi z italijansko frizurco in ves svetleč. Preden zaspimo, še malo družabnih igric in še malo več smeha.
Prevozili smo 142 kilometrov.

Šebrelje, Dan dežja obiskov in hrane

Kakor smo zaspali, tako smo se zbudili. Ob zvokih dežnih kapelj. Dežuje kot za stavo in kar noče prenehati. Albin se odpravi po obiskih, preostali pa dopoldan preživimo ob družabnih igrah. Na kosilo smo povabljeni k enemu od bratov, v tem času se nas tudi vreme usmili, zato se podamo na sprehod po vasi vse do Lovskega doma Šebrelje, kjer so uredili tudi apartmaje, čudovit pogled z balkona pa razkriva Idrijco in bližnje gozdove. Če si drznem narediti tudi malo reklame - apartma oddajajo za 50 evrov na dan, če je povsem poln (sicer se da zmeniti za nižjo ceno), celotni dom pa za 100 evrov na dan. nato jo še skupaj mahnemo k nekaterim preostalim sorodnikom in na našem pohodu pri vsaki hiši dobimo kaj za prigriznit in popit. Sama nimam prav nič proti temu ... Zvečer se znova vlije z neba, močan dež nas ujame nepripravljene, tako da se premočeni sušimo in grejemo na topli krušni peči pri Marice.

Lendava, Travnik, Idrija, Šebrelje - Dan začetkov

Ob sedmih zjutraj se šele odpeljemo po avtodom. Ko ga napolnimo z vsemi potrebnimi pripomočki in se končno odpravimo na novo dogodivščino, je ura že skoraj enajst. Obvezno sladkanje s trojanskimi krofi, nato pa vožnja vso do Travnika, kjer pozdravimo gospo Paulo, ki je skrbela za našo Cveto, ko je službovala tam. Naslednji postanek je v Idriji (parkiramo na trgu), kjer nas želi Albin povabiti na kosilo v Nebesa, za katere pa se izkaže, da so že dolgo zaprta, prav tako priporočena restavracija Kos, zato se ustavimo pri Pelhanu malo naprej iz Idrije, kjer pa nas ne navdušijo najbolj. Ko zavijemo proti Šebreljam, se z Natašo sprašujeva, le kako je zašla Cveta v te hribe in ovinke ter tukaj našla Albina. Ker smo prevozili že marsikatere ovinke, ti pa … So kar kralji ovinkov in vzponov. Cveta začne »jezusirat« (beri: Jezus, Jezus, pazi zdaj, zdaj pride on hudi) in po štirih kilometrih, ki se vlečejo, kot da bi jih bilo deset, končno prikažemo v Šebreljah. Parkiramo pri teti Marici, jo pozdravimo, se sprehodimo do pokopališča (cerkev so zelo lepo preuredili), nato pa se začne Odisejada obiskov pri naših že dolgo (ali še nikoli) videnih sorodnikov. vse do pozne noči, ko zaspimo, ko se zunaj začne bohotiti nevihta.

Prevozili smo 282 kilometrov.