V jutro se prebudimo obkroženi s kamioni, ki nas obdajajo z vseh strani, tako da se po kratkem čakanju le izmuznemo in odpeljemo do naslednjega počivališča, kjer zajtrkujemo in se osvežimo. Tik pred mejo (ki je le še na zemljevidu, dejansko pa sredi viadukta stoji tabla Francija), plačamo cestnino (29,30 evrov) nato pa do Monaca. Že z vrha hriba lahko vidimo, da so ceste speljane v terasah. V samem Monaku je s tablami zelo dobro označena pot do parkirišča za avtodome (tudi sicer imajo veliko parkirišč za osebna vozila), a kaj ko smo mi predolgi, zato nam dajo le zemljevid kneževine, povedo, da za nas ne bo parkirnega prostora (na parkirišču za avtobuse pa nam niso dovolili ostati) in se poslovijo. Mi pa na krožno vožnjo po prometnih, zavitih cestah vse do konca, dokler znova ne pridemo najprej v Francijo in na koncu na mejo Italijo. Kjer je bila včasih carina, je danes primerno parkirišče za nas, zato se tu ustavimo in sprehodimo do plaže, kjer končno tudi namočimo noge, zadihamo morski zrak in uživamo. Po kosilu se odločimo, da se vrnemo v Monako, tokrat z avtobusom. Najprej sedemo na mestni avtobus št. 3 (1 evro na osebo), kjer na vožnji do končne postaje ugotovimo, da mestece Menton le ni tako majhno, kot se nam je zdelo najprej, ko smo na eni strani videli le prodnato plažo, na kateri so se sončili in kopali predvsem starejši, na drugi pa lepe in velike stavbe, v katerih so večinoma hoteli in apartmaji. Kajti vsake toliko naše oko ugleda tudi v ogromne palače, ki so, kot bi bile iz pravljice o Aladinu. Nato presedemo na avtobus št. 100 (1,30 evrov na osebo, vozi na 15 minut) in se slabe pol ure vozimo do Monaka oz. do naše izstopne postaje Casino. Monako. Morebitne govorice o njem se počasi, kakor ga odkrivamo, začenjajo izkazovati za resnične. Urejeni parki, z nizko, lepo negovano travico, palmami in fontanami. Ogromne in veličastne stavbe, v katerih so hoteli, casinoji, muzeji; velike hiše, ki so razsejane po vsem pobočju ter visoki in še višji bloki. Vse okrog pa toliko dragih in sijočih avtomobilov, kolikor sem jih na enem mestu videla verjetno le še na kakšnem avtomobilskem sejmu. Spodaj, v pristanišču pa jadrnice in jahte, kakršne je moč videti na televiziji ali pa v trač revijah, ko na njih počitnikujejo zvezdniki. Vlado nas, znova popolnoma navdušen, vodi po poti, po kateri sicer poteka dirka za formulo ena, pri čemer nas pridno spremljajo podobe Grace Kelly. Popoldanski sprehod hitro mine, dan se preveša v večer, ko smo nazaj in ko ob peki palačink ugotovimo, da je skrajni čas, da nekoga poimenujemo. In tako je avtodom postal Pinocchio.ponedeljek, 24. september 2007
Dan blišča in dan, ko je avtodom končno dobil ime
V jutro se prebudimo obkroženi s kamioni, ki nas obdajajo z vseh strani, tako da se po kratkem čakanju le izmuznemo in odpeljemo do naslednjega počivališča, kjer zajtrkujemo in se osvežimo. Tik pred mejo (ki je le še na zemljevidu, dejansko pa sredi viadukta stoji tabla Francija), plačamo cestnino (29,30 evrov) nato pa do Monaca. Že z vrha hriba lahko vidimo, da so ceste speljane v terasah. V samem Monaku je s tablami zelo dobro označena pot do parkirišča za avtodome (tudi sicer imajo veliko parkirišč za osebna vozila), a kaj ko smo mi predolgi, zato nam dajo le zemljevid kneževine, povedo, da za nas ne bo parkirnega prostora (na parkirišču za avtobuse pa nam niso dovolili ostati) in se poslovijo. Mi pa na krožno vožnjo po prometnih, zavitih cestah vse do konca, dokler znova ne pridemo najprej v Francijo in na koncu na mejo Italijo. Kjer je bila včasih carina, je danes primerno parkirišče za nas, zato se tu ustavimo in sprehodimo do plaže, kjer končno tudi namočimo noge, zadihamo morski zrak in uživamo. Po kosilu se odločimo, da se vrnemo v Monako, tokrat z avtobusom. Najprej sedemo na mestni avtobus št. 3 (1 evro na osebo), kjer na vožnji do končne postaje ugotovimo, da mestece Menton le ni tako majhno, kot se nam je zdelo najprej, ko smo na eni strani videli le prodnato plažo, na kateri so se sončili in kopali predvsem starejši, na drugi pa lepe in velike stavbe, v katerih so večinoma hoteli in apartmaji. Kajti vsake toliko naše oko ugleda tudi v ogromne palače, ki so, kot bi bile iz pravljice o Aladinu. Nato presedemo na avtobus št. 100 (1,30 evrov na osebo, vozi na 15 minut) in se slabe pol ure vozimo do Monaka oz. do naše izstopne postaje Casino. Monako. Morebitne govorice o njem se počasi, kakor ga odkrivamo, začenjajo izkazovati za resnične. Urejeni parki, z nizko, lepo negovano travico, palmami in fontanami. Ogromne in veličastne stavbe, v katerih so hoteli, casinoji, muzeji; velike hiše, ki so razsejane po vsem pobočju ter visoki in še višji bloki. Vse okrog pa toliko dragih in sijočih avtomobilov, kolikor sem jih na enem mestu videla verjetno le še na kakšnem avtomobilskem sejmu. Spodaj, v pristanišču pa jadrnice in jahte, kakršne je moč videti na televiziji ali pa v trač revijah, ko na njih počitnikujejo zvezdniki. Vlado nas, znova popolnoma navdušen, vodi po poti, po kateri sicer poteka dirka za formulo ena, pri čemer nas pridno spremljajo podobe Grace Kelly. Popoldanski sprehod hitro mine, dan se preveša v večer, ko smo nazaj in ko ob peki palačink ugotovimo, da je skrajni čas, da nekoga poimenujemo. In tako je avtodom postal Pinocchio.
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
Ni komentarjev:
Objavite komentar