Dan prijetnih mest in stopnic

Že ob pol osmih zjutraj, še vedno v pižamah (Albin celo v postelji) odrinemo do San Gimignana, kjer se najprej hočemo preriniti na parkirišče za avtomobile, zato naš domek malo okrušimo in na koncu parkiramo ob cesti na poti do parkirišč za avtobuse. Še na stranišče na štrbunk, kjer pobiralec denarja zavzeto prepeva in odhod v mesto, ki nas kar takoj očara. San Gimignano je menda eno najbolj ohranjenih toskanskih mest, kar se odraža tudi v številu trgovinic s keramiko in spominki ter številu turistov, ki ga napolnijo okrog desetih, enajstih in skupaj z njimi mestece izgubi velik del svoje spokojnosti, skrivnostnosti, očarljivosti. Zato izjemno priporočamo zgodnejši obisk, da se lahko v večji samoti sprehodite po glavnih in stranskih ulicah do Piazze della Cisterna in Piazze dell Duomo, kjer si najprej ogledamo (3,50 evrov vstopnine na osebo) Collegiato - cerkev, ki ima preprosto romansko pročelje, v notranjosti pa jo krasijo štirje veliki cikli fresk s prizori iz Stare in Nove zaveze, s Poslednjo sodbo, rajem in peklom in s prizori iz življenja svete Fine, ene najbolj čaščenih svetnic v San Gimignanu, ki je 5 let preležala na leseni deski v pričakovanju svoje smrti, vmes pa je delala čudeže (npr. svoji bolničarki je ozdravila hromo roko). V cerkvi so "moderne" svečke - v škatlico vržeš kovanec in prižge se lučka. Na poti proti izhodu zagledamo še muzeja smrti in mučilnih naprav (skupna vstopnina je 10 evrov), ki sta vsekakor vredna ogleda, če ne zaradi drugega, pa zato, da vidiš, da človeška domišljija dejansko nima meja, ker je prav neverjetno, česa vse so ljudje sposobni. Razlage (opis naprav, način in čas uporabe) so v angleščini in italijanščini, fotografiranje prepovedano. Še nakup spominkov in proti Sieni, pri čemer se malo hudujemo in čudimo nad označevalnimi tablami, saj npr. na prvi tabli piše, da je do cilja še 21 km, na naslednji, ki je le križišče naprej, 25 km.

V Sieni parkiramo na parkirišču za avtobuse (20 evrov na dan, od osme zvečer do osme zjutraj brezplačno) ter se nato po kosilu in počitku peš odpravimo proti centru mesta, do katerega vodijo tudi tekoče stopnice, ki olajšajo pot v hrib. Najprej prispemo do Battistera, pred katerim so stopnice polne turistov, vstopnina za ogled notranjosti pa je 3 evre. Fotografiranje na stopnicah, kjer neko Angležinjo zelo nasmejimo, ker namesto cheese govorimo kraguljčki, nato se po stopnicah vzpnemo še na njegovo drugo stran, kjer nas ob spremljavi glasbe dveh flavtistov, pričaka mogočni in veličastni Doumo s kipoma volkulje na čelu, saj naj bi po legendi Sieno ustanovil Romulov sin Senius. Pot nadaljujemo po spuščajočih se ulicah do Campa oz. trga, kjer vsako leto 16. avgusta potekajo znamenite konjske dirke, ki privabljajo tisoče obiskovalcev. Danes pa na trgu poteka neka proslava, zato odmevajo bobni in petje zbora, vrstijo se govori, ljudje pa povečini ležerno sedijo po tleh ali pa na kavicah v restavracijah ob strani. Na spodnji strani trga je Palazzo del populo ??, ki je tudi mestna hiša, mi pa se odpravimo znova po nekaj več kot štiri sto stopnicah na vrh zvonika v stolpu, ki je na levi strani palače. Vstopnina je 7 evrov, ko pa se prebiješ po zelo ozkih stopnicah (v najširšem delu sva se na isto komaj stlačili obe z Natašo) in na koncu tudi malo strahu vzbujajočih stopnicah, so pozabljene vse morebitne muke, saj se je razprl pomirjajoč in hkrati razveseljujoč pogled na strehe sienskih hiš, na bližnje cerkve in znamenite toskanske griče s posameznimi vilami. Nato pa še sprehod po labirintu ulic, velik kos pizze za večerjo in lahko noč na parkirišču, kjer je tudi dostop do vode.
Prevozili smo 54 kilometrov.