Firence - Poggibonsi Dan firenškega utripa in ovinkov

Danes spimo celo do osme zjutraj, nato se počasi odpravimo v center Firenc (z avtobusom št. 4, karte kupimo v bližnji trafiki, izstopimo na postaji Stazione). Najprej se sprehodimo mimo Piazze San Lorenzo do Piazze del Doumo, kjer smo le eni izmed premnogih turistov. Duomo je s svojimi barvitimi zidovi zaščitni znak mesta in velja za četrto največjo cerkev v Evropi. Z vrha Duono (vstopnina) si je moč ogledati Firence z višine, pot do tja pa poteka tudi po ozkih, strmih stopnicah, po hodnikih z nizkimi zidovi in kjer je ponavadi precejšnja g gneča in posledično zastoji. Tri petine ekipe se odpravimo po nekaj več kot 400 stopnicah na vrh Campanile, da si privoščimo še razgled na Firence s ptičje perspektive. Campanile - zvonik - je začel graditi Giotto leta 1334 in je eden izmed najlepših zvonikov v Italiji. Naše kosilo so danes sendviči, ki jih kupimo pri Fratellinih (prva ulica desno s smeri Piazze della Signoria proti Piazzi del Duomo). Tako, mimogrede, Fratelline je že lansko leto priporočal Američan Jared, ki je prišel v Italijo izpopolnjevat svoje kuharsko znanje. okrepčani nadaljujemo pot še Palazzo Vecchio, pred katero se med drugimi bohotita Neptunov vodnjak in Micheangelov David, in Uffizi , ki je ena izmed največjih likovnih galerij na svetu in si je ni moč oledati v enem samem dnevu.. Palazzo Vecchio pa je bila dolgo sedem stoletij sedež mestne vlade. Še čez Ponte vecchio mimo številnih zlatarn (včasih so tu sicer prodajali meso, ribe in kožuhe, jih je nato zaradi smradu zamenjal nakit) in nato mimo Palazze Pitti (dvesto let je bila dom družine Medici, danes so v njej uredili dom osmih muzejev) do Zoološkega muzeja, ki pa je odprt le do zgodnjega popoldneva, zato ne moremo videti baje najbolj odvratne zbirke v Firencah - natančno izdelani in ponazarjajoči deli človeškega telesa iz voska in nagačene živali. Sonce pripeka, noge so že malo utrujene, zato se ustavimo na Piazza della Reppublicca na soku, za katerega odštejemo toliko, kolikor bi pri nas za kosilo - pregrešnih 21 evrov. še sprehod nazaj do avtobusne postaje in z avtobusom (vozi na slabih 10 minut) nazaj do avtodoma, kjer se odločimo, da nadaljujemo pot proti San Gimignanu, velik del neogledanih Firenc pa pustimo za prihodnji obisk, ki bo moral biti več dnevni.

Nataša nas pohvalno brez zapletov vodi iz centra Firenc, kjer je potrebna velika pazljivost na številne motoriste, ki zapeljejo v najmanjši prazen prostor in švigajo kot kak nadležni mrčes. A kaj ko smo se prehitro veselili in naslednjo uro prebili v bolj ali manj krožni vožnji okoli centra, iskajoč pravi vhod na avtocesto (table se niso skladale z označeno potjo na računalniku). Ko le pridemo na avtocesto, vse to v veliki gneči, zamudimo izvoz za nadaljevanje poti po avtocesti proti Sieni, kar pa se navsezadnje izkaže za dobro, saj pot nadaljujemo po regionalni cesti, tako da se nam vedno znova odpira čudovit razgled na toskanske griče z vinogradi, na tipične hiše in seveda neštete ovinke... v mestecu je primerno postajališče za avtodome s pogledom na pokrajino, a mi nadaljujemo pot proti Poggibonsiju, kjer znova dobre pol ure blodimo po njihovih ulicah, dokler končno ne najdemo želenega postajališča (parkiranje je brezplačno, voda je plačljiva - 1 evro za deset litrov), kjer prespimo.
Prevozili smo 105 kilometrov.