Znova deževno jutro, tokrat le hitro slovo in proti Breginju. Na poti po premočenih, blatnih cestah, smo bolj ali manj tiho, zgroženo poslušamo o katastrofalnih posledicah, ki jih je pustilo minulo deževje. V Breginj gremo z namenom, da bi videli, kje je Cveta delala, a tam ne opazi skoraj nič znanega. Prijazna domačinka kmalu razkrije »skrivnost« - Breginj je bil porušen v potresu leta 1976, od takrat je ostalo le nekaj hiš, cerkev in župnišče, vse ostale (montažne) hiše so zgradili po tem letu. Zato le še sprehod po prazni vasici, ko vdihavamo hladen a nenavadno svež zrak (z Natašo se šaliva, da bova zaradi navajenosti na več izpušnih plinov, dobili kisičnico). Mejo z Italijo skušamo prečkati kar na maloobmejnem prehodu pri Breginju, a nam ne uspe, ker je to mogoče le s prepustnico. Tako se znova spustimo, tokrat proti Novi Gorici. Še prej kosilo pri Žogici (Solkan), nato kratek postanek v igralniškem mestu, kjer se povabimo na kratek obisk še k enemu od Albinovih bratov, ko se naposled končno preko mejnega prehoda v Rožni dolini, ustavimo še v Stari Gorici pri najstarejši sestri, ali po domače pri teti Viktorci.Po obveznem klepetu z majhnimi pizzami za prigrizek, gremo na sprehod po Stari Gorici, ki je kljub bližini, veliko nasprotje Nove. Od načina oblačenja do slavnih italijanskih voznikov in njihove prometne kulture. Vlado se še prepusti v roke frizerki v naključnem frizerskem salonu, tako da se po 20 minutah preobrazbe, pojavi z italijansko frizurco in ves svetleč. Preden zaspimo, še malo družabnih igric in še malo več smeha.
Prevozili smo 142 kilometrov.
Prevozili smo 142 kilometrov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar