Dopoldne preživimo v avtodomu na poti proti Šumnu, na poti do tja pa se odslikavajo že videne slike – slabi prehod čez železniško progo,konjske vprege, stari avtomobili, ljudje, ki hodijo kar po cesti, zapuščene tovarne, bloki z neurejeno okolico, večje in manjše vasi s skromnimi hiškami, pašniki, na katerih se pasejo ovce in koze, spremljajo pa jih pastirji, hribovja v daljavi, ob cesti pa redka drevesa in prostrana polja, bogata s posušenimi sončnicami. Pred Šumnom nas ustavi policaj in prijazno opomni, naj vozimo počasneje, ker poteka delo na cesti.
Šumen
Mesto samo po sebi ni nič posebnega; ima stari in novi del oz. blokovsko naselje in hiše, v centru sprehajališče (promenada s trgovinami). Po slabih cestah vozijo tako avtomobili kot konji, sicer pa je v času našega obiska mesto precej prašno, ker obnavljajo tako ceste kot stavbe. Še enkrat spoznamo prijaznost domačinov – parkirmož vidi, da se obotavljamo, če bi parkirali ali ne in medtem ko se odločimo za ja, na »naše« parkirno mesto zapelje nekdo drug, ki pa ga gospod nato usmeri drugam.
Navdušita nas dve stvari. Mošeja in spomenik nad mestom. Ogled mošeje stane 3 leve (vodič je pisni), fotografiranje notranjosti ni dovoljeno, prepovedano pa ni fotografiranje »vrta«. Pred vhodom je na levi strani upodobljen Mohamed, na levi pa Alah.
Pot nas pelje še do spomenika, do katerega vodi tudi 1300 stopnic iz centra mesta. Vstopnina je 2 leva, vodič spet pisni, čeprav nam napisano zrecitira tudi prodajalka kart. Povedano enostavno in na kratko – spomenik je tako ogromen, da zgubi tudi lep razgled na Šumen svojo veličino, občutka majhnosti pa ni težko pridobiti. Vredno ogleda.
Kosimo na sosednjem parkirišču, kjer se nam pridružijo suhi, prestrašeni kužki, ki kar ne nehajo prihajati iz sosednjega gozda. Nato se odpravimo proti morju, kjer so glavne atrakcije prehitevanje čez polno črto, cesta s tremi pasovi, kjer srednji ne služi ničemur, kolesarji, ki vozijo po prehitevalnem pasu na dvopasovnici, prometni zanki, ki so utrjeni kar s kamenjem. Ker zgrešim odcep za Balčik, se nenačrtovano za pet minut zapeljemo še v Varno, kjer se srečamo s kaotičnim prometom.
Mimo Bravišta, ki je bogato z lubeničnimi, sončničnimi in koruznimi polji, prispemo do Albene.
Albena
Letovišče, napolnjeno s hoteli in ponudbo za preganjanje dolgčasa: ribištvo, surfanje, jet ski,
kolesarjenje, jahanje, tenis, odbojka, nogomet, dolga peščena plaža z ležalniki, tuši, masažami in seveda sadjem ter pijačo. Zvečer pa vabijo hoteli z živo glasbo (ponavadi klaviaturist in pevka), restavracije, iz katerih diši po morski hrano, stojnice, turistični vlakec.
Prespimo v kampu Lesko, kjer so bungalovi, ki so na stopnji, da si še komaj zaslužijo tak naziv. Asketska urejenost ne bi motila, če ne bi bila kopalnica v propadajočem stanju (vse pušča, voda na stranišču ne dela, pipa odpada), če bi se dala vrat zapirat in če bi bilo vsaj malo bolj čisto.