Prva budnica po Cvetini zaslugi znova ob štirih zjutraj.Počasi se poslovimo od „parkir boya“, ki se pred tem skupaj s taksistom še razgovori – pred kratkim je bil na obali ubit eden od šefov mafije, pred nekaj dnevi tudi eden v Sofiji; povprečna plača znaša med 300 in 350 levi, sam pa še ni videl metroja, ki je sicer v Sofiji že sedem let, iz preprostega razloga, ker ga ne uporablja.
S pomočjo domačina ki ga srečamo na pumpi, se odpravimo do vulkanizerja, ki z odkimavanjem zagotavlja, da guma ne bo izpustila, čeprav jo krpa na nam zelo sumljiv način. Nato se zapeljemo do bližnje OMV črpalke, ko med tankanjem slišimo dolg sik. „Dobro zakrpana“ guma je očitno spustila, zato nam ne preostane drugega, kot da se odpravimo k drugemu vulkanizerju, kjer nam povedo, da je edina rešitev nova guma, na katero čakamo dobro uro. Pred slovesom od Sofije pozdravimo še stražarja pred predsedniško palačo in končno odrinemo naprej.
Cesta postane za nekaj kilometrov lepša, še vedno nas spremljajo polja obdana z gričevji in posamezne zapuščene hiše. Prav takšen je tudi Pirdop, kjer ob luknjasto ovinkasti cesti opazimo živali, ki se mirno pasejo.
Za odcepom za Koprivstico, ki je pod Unicefovo zaščito, je trava celo pokošena, cesta lepa, na prostranih pašnikih pa se pasejo konji.
Koprivstica
Prijetna gorska vasica, polna turistov ki si ogledujejo majhne hišče s kontrastnimi barvami fasade, ki so razkroplljene na obeh straneh reke. Na vratih večine hišk so pritrjeni listki z imeni pokojnih oseb, nekatere hiše so spremenjene v muzeje, druge v trgovine s spominki in gostilne. Samo vzdušje je prijetno ležerno, kvari ga le preveč avtomobilov, ki po številu krepko presežejo konjske vprege.
Čez troyanski prehod, od koder je čudovit razgled na Hristo Danovo in Rozino (kjer je tudi edina bencinska črpalka), se peljemo proti Troyanu. Pot je prav malo adrenalinska, saj grmovje in kamenje na cesti nista prav nič posebnega, prav tako pa tudi ne prehitevanje čez polno črto.
Troyan
Barakarsko mestece, dolgo 14km, kjer vse propada, je umazano in nepospravljeno (smeti in večji predmeti ležijo povsod), cesta je pa še bolj uničena kot ponavadi.
Lovech
Lovech nas pričaka s svojo prisrčnostjo. Je staro mesto, sicer rahlo umazano in zapuščeno, katerega glavna znamenitost je leseni most čez reko Jantro in v katerem so trgovinice z oblekami, nakitom in spominki. Sprehodimo se mimo parka po velikem sprehajališču, mimo lokalov, ki so jih napolnili mladi. V bližnji hotel gremo povprašat, če menjavajo evre v leve. Hotelir prikima, ne naredi pa ničesar. Seveda, znova smo nasedli. Kmalu se vrnemo in vprašamo, če zamenja leve v drobiž. Tokrat odkima in začne iskati manjše bankovce, kar nas spet čudi. Opazimo da je soba za enega dražja kot soba za dva, pa še to ceno nam ponuja za polovico ceneje, če bi prespali tam naslednjo noč, saj ima trenutno vse zasedeno.
Prespimo na plačljivem parkirišču ob reki.
S pomočjo domačina ki ga srečamo na pumpi, se odpravimo do vulkanizerja, ki z odkimavanjem zagotavlja, da guma ne bo izpustila, čeprav jo krpa na nam zelo sumljiv način. Nato se zapeljemo do bližnje OMV črpalke, ko med tankanjem slišimo dolg sik. „Dobro zakrpana“ guma je očitno spustila, zato nam ne preostane drugega, kot da se odpravimo k drugemu vulkanizerju, kjer nam povedo, da je edina rešitev nova guma, na katero čakamo dobro uro. Pred slovesom od Sofije pozdravimo še stražarja pred predsedniško palačo in končno odrinemo naprej.
Cesta postane za nekaj kilometrov lepša, še vedno nas spremljajo polja obdana z gričevji in posamezne zapuščene hiše. Prav takšen je tudi Pirdop, kjer ob luknjasto ovinkasti cesti opazimo živali, ki se mirno pasejo.
Za odcepom za Koprivstico, ki je pod Unicefovo zaščito, je trava celo pokošena, cesta lepa, na prostranih pašnikih pa se pasejo konji.
Koprivstica
Prijetna gorska vasica, polna turistov ki si ogledujejo majhne hišče s kontrastnimi barvami fasade, ki so razkroplljene na obeh straneh reke. Na vratih večine hišk so pritrjeni listki z imeni pokojnih oseb, nekatere hiše so spremenjene v muzeje, druge v trgovine s spominki in gostilne. Samo vzdušje je prijetno ležerno, kvari ga le preveč avtomobilov, ki po številu krepko presežejo konjske vprege.Čez troyanski prehod, od koder je čudovit razgled na Hristo Danovo in Rozino (kjer je tudi edina bencinska črpalka), se peljemo proti Troyanu. Pot je prav malo adrenalinska, saj grmovje in kamenje na cesti nista prav nič posebnega, prav tako pa tudi ne prehitevanje čez polno črto.
Troyan
Barakarsko mestece, dolgo 14km, kjer vse propada, je umazano in nepospravljeno (smeti in večji predmeti ležijo povsod), cesta je pa še bolj uničena kot ponavadi.
Lovech
Lovech nas pričaka s svojo prisrčnostjo. Je staro mesto, sicer rahlo umazano in zapuščeno, katerega glavna znamenitost je leseni most čez reko Jantro in v katerem so trgovinice z oblekami, nakitom in spominki. Sprehodimo se mimo parka po velikem sprehajališču, mimo lokalov, ki so jih napolnili mladi. V bližnji hotel gremo povprašat, če menjavajo evre v leve. Hotelir prikima, ne naredi pa ničesar. Seveda, znova smo nasedli. Kmalu se vrnemo in vprašamo, če zamenja leve v drobiž. Tokrat odkima in začne iskati manjše bankovce, kar nas spet čudi. Opazimo da je soba za enega dražja kot soba za dva, pa še to ceno nam ponuja za polovico ceneje, če bi prespali tam naslednjo noč, saj ima trenutno vse zasedeno.Prespimo na plačljivem parkirišču ob reki.
Ni komentarjev:
Objavite komentar