Čas za slovo. Najprej Bolgarije in dogodivščin, ki nam jih je ponudila, v zgodnjih jutranjih urah pa tudi slovo od Dojčina. A da vrnitev ne bi kar tako utonila v pozabo, poskrbijo cariniki na bolgarsko srbski meji. Resda smo šli na nek manjši mejni prehod (zahvaljujoč moji napaki), kar pa ni pomenilo krajše kolone in s tem čakanja. Krajšo kolono sicer že, ker smo bili edini, a preden smo lahko odpeljali dalje, je minila kar ura, saj se carinikom ne na eni, ne na drugi strni ni nikamor mudilo, zato smo čakali kar tako in tja v tri dni, da se je vsake toliko kateri spomnil, vstal, pregledal potne liste, pomignil, da se lahko premaknemo za tri metre, kjer je isti gospod čez kakih 15 minut vprašal, če imamo kaj za prijaviti, … Na srbski strani je bila zgodba podobna, le da je bil pregled avtodoma malo bolj podroben in vzvišen, čakanje pa se je podaljšalo tudi zato, ker so se na drugi strani (torej na izstopu iz države) intenzivno posvetili avtobusu – vsi potniki so morali ven, pregledali so jim prtljago, …
Ko se končno rešimo tega mučnega čakanja, nas razen ovinkov in gozda ne čaka nič, šele po kaki uri vožnje, se začenjajo znaki civilizacije … V Beogradu naletimo na ogromno gnečo, ker se odvija EP v košarki, tako da se nekaj časa premikamo s polžjo hitrostjo, katero bi bilo mogoče bolje uporabiti še naprej, ker nas kasneje na avtocesti kar trikrat ustavijo policaji – enkrat kar tako, enkrat zaradi nepripetih varnostnih pasov in enkrat zaradi prehitre vožnje. Prvi in zadnji kazni na celem potovanju. In še ti bolj nepotrebni.
Ni komentarjev:
Objavite komentar