„To mesto je lepo, samo mu je treba ena velka, velka metla.“Vladotove besede o mestu, ko se vrne z jutranjega sprehoda do trdnjave, kjer je precej pihalo, kar pa ni oviralo dveh žensk, ki sta meditirali. Cerkev je zaprta.
Troyanski samostan
Ko že mislimo, da smo zgrešili cesto, ga zagledamo. Od daleč in na prvi pogled: „Uu, ta pa je neki moderen. Glej, antene ma.“Preden si ga ogledamo, zajtrkujemo na parkirišču za samostanom. Kmalu nas pride pozdravit možakar, ki prodaja „rakijko“ , vmes pa s epohvali, da zna nemško, da ve, kje je Slovenija in da (vsili) svoj naslov, da mu bomo pisali.
Del drugega največjega smaostana v Bolgariji je spremenjen v skopo urejen hostel, preostali del pa je namenjen duhovnikom. Les, po katerem hodijo, razpada in oddaja sumljive zvoke. Na sredini dvorišča stoji prikupna cerkvica s slikovitimi freskami. Pred samostanom je, poleg trgovine s spominki in kavarnice, tudi avtobusna postaja.
Pot nadaljujemo proti Sevlievemu; po neki poljski poti, kjer travo sušijo kar na cesti, o kateri ne bomo izgubljali besed in ki je taraščena z obeh strani in kjer v vsej zmedi ovinkov srečamo le en avtomobil. In nič cerkvic. In nobenega pokopališča, ki jih tudi kasneje zelo redko opazimo.
Sevlievo je mesto, ki ga zavzeto obnavljajo (zgradbe, ulice), tako da bo takrat gotovo lepše. Sicer to ne stojimo dolgo, le toliko, da napolnimo rezervoar za vodo.
Do Pavlikenov pravzaprav nič novega (t.p. ovinkasta cesta, na kateri je luknja ob luknji), ta pa so celo semafor, ki ne dela, ležeči položaj in propadajoče stavbe, obdane s smetmi in visoko travo.
Fant na bencinski črpalki nas napoti po poti, ki jo imamo na zemljevidu narisano kot slabšo in trdi, da druge, boljše, ni.
Pa se odpravimo in upoštevamo nejgova navodila … In kar doživimo … Cesta, po kateri se peljemo, si tega imena niti ne zasluži, saj so poljske poti veliko boljše od tistih lukenj z luknjami in kamenjem. Ker se nam vse to zdi zelo “sumljivo”, za pot vprašamo še starejši par s konjsko vprego, kjer hlače definitivno nosi ona. (Pre)glasno opisuje pot, pri tem kažže svoje rjave, močno razmaknjene zobe in sproti še nadira moža, če slučajno kaj pripomni. Kar izvemo je, da je pot prava, a “put vrlo loš”. Izkaže se za resnično.
Pogled na okolico je žalosten – zaprte, propadle, napol porušene in razbite nekoč (verjetno9 velčike tovarne, vse je zaraščeno in zapuščeno, edini znak življenja so redki ljudje na konskih vpregah, bivoli, ki se namakajo v eni od rečic in slabo oblečeni, suhceni otroci, ki tu in tam posedajo ob cesti. Vasice sicer dajejo vtis kot da noben ne živi več tam že nekaj deset let, a očitno dajejo napačen vtis. Žal.
Gradište
Končno Gradište. A začne nas skrbeti, ko Cveti ni nič znano. Hoče videti cekvico, v katero je hodila, zato možakarja ob poti vprašamo, kje je. Čudno nas ogleda, a nam vseeno opiše pot. Kmalu nam je jasno, čemu tisti začuden pogled. Tudi cekev je v zelo slabem stanju, prekrita z visokim drevjem in grmovjem. In Cveti neznana.S seboj imamo osmrtnice sorodnikov, ki jih pokažemo gospodom, ki posedajo pred gostilno in vprašamo, če poznajo katerega od omenjanih oz. njihove še živeče sorodnike. Prijazno staknejo glavce skupaj, tuhtajo in tuhtajo. Naposled ugotovijo, da ne poznajo nobenega, zato gredo po enko gospo, ki bo “sigurno vedela, ker oblada”. Res je. Tako razloži, da je v Bolgariji več Gradišt in da so v napačnem.Pokaže nam pot do pravega, zaželi srečo, mi pa … pot pod kolesa.
Mimo gozdov, prostranih polj, vinogradov, vasic. Nasmejijo nas prebivalci Kramolina, pri katerih se hočemo prepričati, da smo na pravi poti. Gospodje sedijo v dveh skupinah in ko vidijo, da upočasnjujemo, trije iz večje skupine pomahajo, naj ustabimo pri njih. Ko vprašamo, če ta pot pelje v Agatovo, jih vseh deset hkrati z roko nakaće, da moramo le ravno. Pri tem vneto odkimavajo …
Gradište št.2
Polni pričakovanj in upanja počasi vozimo skozi vas. Spet skorajda ni znakov življenja, smeha in veselja pa sploh ni. Le pred eno hišo pomenjkujeta starejši gospe. Ponovimo “postopek” kazanja osmrtnic in tokrat nas razveselita – poznali sta jih! Bolj zgovorna, baba Vita, je prijazna in oblada dogajanje v celi vasi. Hitro, navdušeno in prisrčno prične razlagati, kdo je kdo. Dogovorimo se, da jo vzamemo s seboj, da pokaže hišo sorodnikov. Preden pa dokončno pristane, se hoče še preobleči, ker nima obutih dovolj dobrih nogavic inse še trikrat prepriča, sa jo bomo pripeljali tudi nazaj, ker ne more hoditi.Baba Vita se izkaže kot odlična vodička po vasi in poznavalka vaških tračev in novic. Najprej se ustavimo pri prvem bratrancu Stojanu, ki se takoj razjoče. Pozdravi nas še njegova zelo bolna žena ( teden dni po našem prihodi v Slovenijo, so nam sporočili, da je umrla), baba Vita jima ponosno razloži, kako smo se spoznali, po kratkem pomenku s eposlovimo ( s tremi litri rakije) in nadaljujemo pot proti drugemu bratrancu, Radilu.
Najprej pozdravimo teto (leljo) Todoro, ki pokliče svojega sina, Cvetinega bratrance, ki pa je ne prepozna. Ponudi ji kumarico, da ji odšla, ker pa z Vladotom v roki drživa vasj svoj fotoaparat, se je pripravljen s “tujko” tudi fotografirati.
Ko jo končno prepozna, se je razveseli, predstavi svojo ženo Nenko, ki je radovedna kot majhen otrok; vse bi rada vedela, videla, se vsega dotaknila. Ponudita noro sladek slivov sok. Baba Vida znova glasno in ponosno razloži svojo vlogo pri tem snidenju, čez čas pa hoče domov, ker jo zebe. Na poti nazaj se ustavimo v trgovini, kjer Nenka nabavi klobase, klobase in še enkrat klobase, kruh, olje, bomboniere, cigarete, Vlado pa plača. Ker se na blagajni izpiše 1700, začne naštevati denar. Po treh dvajsetakih ga ustavijo in pokažejo, da je nakup vreden le 17 levov. Nenko pa ta prigoda tako razveseli, da jo mora kasneje povedat še nekajkrat.
Sprehod po Gradištu razkrije žalostno revščino – veliko, a zelo neurejeno pokopališče, kjer o svečah in svežih rožah skorajda ni sledu, zato pa večino grobov prekriva trava ali dober meter visok bezeg. Na večini nagrobnikov je tudi fotografija umrlega.
Vaško cerkev prenavljajo, zato je zaprta in tako v vasi ni duhovnika. Šola in čitalnica sta zaprti, otroci se danes vozijo v šolo v
Večerjamo solato, Radil vztrajno nazdravlja z rakijko (vse ostale k temu poziva z glasnim vzklikanjem in gromkim smehom) in da se ne bi prehitro napil, zraven pridno je tudi klobase. Vse to se dogaja v pozno noč oz. zgodnje hladno jutro.
Ni komentarjev:
Objavite komentar