Prebudi nas toplo sonce, dan pa polepša zajtrk na pomolu, svež, še topel kruh in pogled na ribiče, ki se tokrat vračajo z morja z ulovom. Nato se poslovimo od morja in obrnemo proti notranjosti. Mimo nas bežijo nasadi jablan in breskev, orehovi drevoredi, visoka trava, pašniki in pastirji, ki dajejo občutek, da smo pripotovali v preteklost. V realnost pa nas kar hitro vrne star avtobus, ki preko polne črte po hribu navzgor prehiteva kolono vozil.
Karnobat
»Pogledni ti to, koja šuma. Blok, okol pa šuma, da drugi ne vidijo. Ko bi bar oprali kaj.«
Kazanlak
»In to ti je zaj dolina vrtnic? Jih vidite kje? Trave je puno. Zaj, če s toga vrtnice ratajo …«
Preden pridemo do muzeja vrtnic mine kar precej časa, saj nas domačini pošiljajo iz nega konca mesta na drugega in zgleda, da se jim sanja ne, kje muzej je. Gre za majhen muzej,v katerem so razstavljene fotografije in predmeti, ki smo jih v 300 letni zgodovini uporabljali za pridelavo vrtnic in pridobivanje olja, priznanja, fotografije kraljic vrtnic. Zraven stoji Raziskovalni inštitut za vrtnice, aromatične in zdravilne rastline in pa stojnica, kjer prodajajo izdelke iz vrtnic – olja, parfumi, šamponi, rakija, čaji, …
Pri izhodu srečamo varnostnika, ki se razgovori; je upokojen visokošolski učitelj, s 127 levi pokojnine. Pove, da je danes redno zaposlenih le še 40 delavcev (včasih 3000), in da je za liter olja potrebnih 3000 ton cvetov, ki jih nabirajo zgodaj zjutraj, ko jih sonce še ne posuši.
Do Srednogorovega vozimo po slabi cesti, mimo zapuščenih tovarn, razpadajočih hiš, prehitevamo konjske vprege in opazujemo ljudi, ki posedajo na pločnikih in za katere ni videti, da bi kaj počeli. Mimo Jagode, Rakitnice, Cirpana, Plodovitevega in Popovice pripeljemo v Avsenovgrad.
»Pragozd«. Na začetku nas znova pozdravijo slabe ceste in velika, stara, zaprta tovarna. Po centri mrgoli taksijev. Ljudje se vračajo z dela. Brez ustavljanja obrnemo proti Bačkovem.
Samostan Bačkovo
Je drugi največji samostan v Bolgariji. Možnost parkiranja je spodaj (tako se je do samostana potrebno sprehoditi mimo stojnic, ki ponujajo, vse, kar si želiš in tudi tisto, česar si ne želiš) ali pa takoj pri samostanu, ki ga prenavljajo. V cerkvi, bogati z lepimi freskami, se duhovniki ravno pripravljajo na mašo, pred njo pa nas pozdravi ovčka, ki živi v pesjaku.
Prespimo na parkirišču, za katerega preplačamo 4 leve, saj se »parkirmož« kmalu zatem odpelje domov. Mrzel veter brije okoli in se meša s kapljicami dežja, mi pa na toplem pred spanjem še malo kartamo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar