Zjutraj si privoščimo zajtrk v restavraciji, zraven pa se čudimo čistilki, ki tako notranjost kot dvorišče čisti le s curkom vode iz cevi.
Kmalu prispemo v Veliko Tarnovo. Kaj napisati o njem? Nekaterih stvari se ne da opisati, ker besede ne ponazorijo Tistega ozračja, vzdušja, lahko pa dodam, da smo ga uvrstili v top 3 mest v Bolgariji. V strogem centru mesta je polno trgovinic, v starih, a dokaj vzdrževanih stavbah. Zjutraj prodajalke mirno klepetajo pred trgovinami med pitjem kave in morebitnim kupcem ne posvečajo pretirane pozornosti. Malo naprej so že manjše in tudi nekoliko revnejše hiške, kjer odvoz smeti zgleda tako, da jih dva mečeta na prikolico, ki jo vleče majhen tovornjak in na kateri sedi tretji možakar, ki jih razporeja in si vmes na njih odpočije.
Glavni simbol mesta je veličastna trdnjava Tsarevets, katere velik del obzidja je še ohranjen. Pri vhodu (vstopnina 4 leve) nas najprej pozdravi gospod z lastnim gledališčem z lutkami in pa gospe, ki te za 3 leve spremenita v kraljico, kralja ali viteza. Sprehod za obzidjem navdahne z energijo, razgled pa ponudi enkratno sliko na pokrajino in te prisili, da obstaneš. In preprosto uživaš. Piko na i da cerkev, katere notranjost dobesedno vzame sapo – črno bele freske z barvnimi dodatki verjetno očarajo vsakogar, saj so naravnost fantastične. Pod cerkvijo je možna osvežitev s pijačo in sladoledi (self service) in nakup toplih nogavic (nad katerimi ne Vlado navdušen).
Arbanasi
Nedaleč iz Velikega Tarnovega je (samostanska) vasica Arbanasi, kjer preživimo popoldne in nato tudi prespimo. Kljub nejasnim pričakovanjem smo nad videnim malo razočarani, posebej nad neurejeno okolico, ki bi se je sicer morali že navaditi. Cerkve, ki jih je na zemljevidu označeno kar nekaj, so zaprte in nedostopne. Hiše iz kamna in leseno nadgradnjo so pogosto spremenjene v motele, mehane, privatne sobe. Presenetijo velika nasprotja; na eni strani mogočne vile, opremljene z video nadzorom, tik ob njih pa propadajoče, komaj še stoječe hiše. Srečujemo precej turistov, pa tudi spominke je mogoče kupiti na vsakem koraku.
Včasih šala postane tudi resnica in tako je bilo tudi tokrat, ko prespimo na parkirišču rezidence Todora Živkova, nekdanjega bolgarskega predsednika, ki je sedaj spremenjena v elitni hotel. Iz čiste radovednosti vprašamo varnostnika, če je možno ostati na parkirišču čez noč – kar je, seveda za simbolično napitnino in kljub temu, da to »uradno ni dovoljeno,ker je parkirišče namenjeno gostom hotela«. Hotela, ki je razkošen, z ogromno sprejemnico, z velikimi usnjenimi naslonjači, teraso, za razgledom na Veliko Tarnovo, mirno bližnjo okolico in pristajališčem za helikopter. Sob, v katerih nočitev stane 155 evrov (v predsedniškem apartmaju 300), si seveda nisva mogla ogledati.
Po večerji se odpravimo še na sprehod in »odkrijemo«, da je na posestvu gospoda Todorja tudi majhna cerkvica, ki je tokrat zaprta, a osvetljena z vodometom na senzor. Zaspimo ob melodijah škržatov.
Ni komentarjev:
Objavite komentar