Lozovačka čazma, Sofija
Budnica že zgodaj zjutraj, ko Cveta priganja Vladota na posteljo “da se bo naspal”. Na avtocesti še naprej srečujemo pešce, kolearje in policaje, bencin ali moteli se pojavljajo na približno 30km. Kot ugotavljamo vse naslednje dni so največji zaklad OMV črpalke (čiste in urejene). Na eni od the srečamo tudi bolgarski par, ki zagotavlja, da v Bolgariji kampi so. Konec avtoceste pomeni konec dobre vožnje, saj cesta postane ovinkasta, pokrpana, zakrpana, luknjasta … Obdajajo nas kanjoni, gričevja, robovi cest so zaraščeni in posejani s smetmi. Tuneli so zgodba zase. Brez luči. Če prišteješ že prej omenjene vrhunske ceste, dobiš vlak smrti v Gardalandu. Štiri kilometre pred bolgarsko mejo naletimo na kolono tovornjakov. Zaradi hitrejšega napredovanja se vživim v vlogo prometnika – atleta in skrbim, da ne doživimo bližnjega srečanja z nasproti vozečimi tovornjaki.
Na meji nas najprej (za plačilo seveda) dezintificirajo, nato dobimo še en žig, razveselimo carinika, ko mu povemo da Cveta prihaja iz Bolgarije, kupimo vinjeto in naravnost proti Sofiji. Po slabi cesti, mimo oslovskih vpreg in pešcev, ravnin in gričevij na katerih so samevale zapuščene hiše, pridemo do Sofije. Po nekaj prevoženih križiščih se nam zdi čudno da vsi ostali vozijo v drugo smer kot mi. Kmalu ugotovimo, da vozimo po enosmerni cesti v napačno smer. Ostali se ne pritožujejo, očitno smo se odlično vklopili v njihov prometni režim, kjer vsi švigajo sem ter tja, se ustavljajo, parkirajo sredi ceste, so vajeni velikih lukenj in cest brez označb, vse to ob visoki travi, ki je ena od neuradnih značilnosti Bolgarije. Ker se očitno radi smejemo na svoj račun, pred cerkvijo Svete Nedelje vprašamo, kje je cerkev, nevedoč, da je pred nami.
Parkiramo med hotelom Sheraton in cerkvijo, za pregrešno dragih 6 levov na uro ter se odpravimo na oglede. Najprej opevana cerkev Sveta Nedelja, kjer ravnokar poteka romska poroka, ki ji sledi še ena, tokrat ne romska. Sam obred je pri protestantih drugačen – OPIS POROKE. Kasneje duhovnik pove, da bo tisti dan sklenil 14 porok (“Morajo se poročati, saj rabimo otroke.”). Ponudi se tudi, da najde bolgarsko ženo za Vladota. Kosimo v Backgraound-u, ki je nedaleč od cerkve, si ogledamo Sofijske vrtove s kopico zavzetih šahistov in mamic z otroki, fontano in teatrom. Pot nadaljujemo proti veličastni cerkvi Nevskega, pred katero poteka bolšji sejem, predvsem z ikonami, vrezanimi na les in v kateri fotografiranje ni dovoljeno, si je pa vredno vtisniti v spomin njeno veličino, tišino in zgovorne freske ter kipa levov. Prav zaradi tega ta impozantana cerkev ni brez razloga znamenitost Sofije.Mimo velikih zgradb se ob ne pregostem prometu sprehodimo še do mošeje in pokrite nakupovalne hiše, nato pa si nameravamo še ogledati stadion Levskega. Našo namero ustavi prazna guma, na katero nas opozori taksist. Vrnemo se na parkirišče (kjer nato tudi prespimo za še vedno predragih 20 levov na noč), kjer menjamo gumo in se odpravimo na nočni potep po Sofiji – pritličja stavb zasedajo trgovine pubi in restavracije, vrvež na ulicah pa spremlja ogromno suhih potepuških psov ki lenobno poležavajo na ulici. Kot zanimivost lahko omenimo še njihov delavnik – ta se začenja večinoma ob 10, končuje pa od 18 ure naprej, trgovine so odprte tudi ob nedeljah in praznikih. Sicer pa z orientacijo v mestu ni pretiranih težav – ulice so označene, če sledite znamenitostim in poteku tramvaj proge, se skoraj ne morete izgubiti.
Budnica že zgodaj zjutraj, ko Cveta priganja Vladota na posteljo “da se bo naspal”. Na avtocesti še naprej srečujemo pešce, kolearje in policaje, bencin ali moteli se pojavljajo na približno 30km. Kot ugotavljamo vse naslednje dni so največji zaklad OMV črpalke (čiste in urejene). Na eni od the srečamo tudi bolgarski par, ki zagotavlja, da v Bolgariji kampi so. Konec avtoceste pomeni konec dobre vožnje, saj cesta postane ovinkasta, pokrpana, zakrpana, luknjasta … Obdajajo nas kanjoni, gričevja, robovi cest so zaraščeni in posejani s smetmi. Tuneli so zgodba zase. Brez luči. Če prišteješ že prej omenjene vrhunske ceste, dobiš vlak smrti v Gardalandu. Štiri kilometre pred bolgarsko mejo naletimo na kolono tovornjakov. Zaradi hitrejšega napredovanja se vživim v vlogo prometnika – atleta in skrbim, da ne doživimo bližnjega srečanja z nasproti vozečimi tovornjaki.
Na meji nas najprej (za plačilo seveda) dezintificirajo, nato dobimo še en žig, razveselimo carinika, ko mu povemo da Cveta prihaja iz Bolgarije, kupimo vinjeto in naravnost proti Sofiji. Po slabi cesti, mimo oslovskih vpreg in pešcev, ravnin in gričevij na katerih so samevale zapuščene hiše, pridemo do Sofije. Po nekaj prevoženih križiščih se nam zdi čudno da vsi ostali vozijo v drugo smer kot mi. Kmalu ugotovimo, da vozimo po enosmerni cesti v napačno smer. Ostali se ne pritožujejo, očitno smo se odlično vklopili v njihov prometni režim, kjer vsi švigajo sem ter tja, se ustavljajo, parkirajo sredi ceste, so vajeni velikih lukenj in cest brez označb, vse to ob visoki travi, ki je ena od neuradnih značilnosti Bolgarije. Ker se očitno radi smejemo na svoj račun, pred cerkvijo Svete Nedelje vprašamo, kje je cerkev, nevedoč, da je pred nami.
Parkiramo med hotelom Sheraton in cerkvijo, za pregrešno dragih 6 levov na uro ter se odpravimo na oglede. Najprej opevana cerkev Sveta Nedelja, kjer ravnokar poteka romska poroka, ki ji sledi še ena, tokrat ne romska. Sam obred je pri protestantih drugačen – OPIS POROKE. Kasneje duhovnik pove, da bo tisti dan sklenil 14 porok (“Morajo se poročati, saj rabimo otroke.”). Ponudi se tudi, da najde bolgarsko ženo za Vladota. Kosimo v Backgraound-u, ki je nedaleč od cerkve, si ogledamo Sofijske vrtove s kopico zavzetih šahistov in mamic z otroki, fontano in teatrom. Pot nadaljujemo proti veličastni cerkvi Nevskega, pred katero poteka bolšji sejem, predvsem z ikonami, vrezanimi na les in v kateri fotografiranje ni dovoljeno, si je pa vredno vtisniti v spomin njeno veličino, tišino in zgovorne freske ter kipa levov. Prav zaradi tega ta impozantana cerkev ni brez razloga znamenitost Sofije.Mimo velikih zgradb se ob ne pregostem prometu sprehodimo še do mošeje in pokrite nakupovalne hiše, nato pa si nameravamo še ogledati stadion Levskega. Našo namero ustavi prazna guma, na katero nas opozori taksist. Vrnemo se na parkirišče (kjer nato tudi prespimo za še vedno predragih 20 levov na noč), kjer menjamo gumo in se odpravimo na nočni potep po Sofiji – pritličja stavb zasedajo trgovine pubi in restavracije, vrvež na ulicah pa spremlja ogromno suhih potepuških psov ki lenobno poležavajo na ulici. Kot zanimivost lahko omenimo še njihov delavnik – ta se začenja večinoma ob 10, končuje pa od 18 ure naprej, trgovine so odprte tudi ob nedeljah in praznikih. Sicer pa z orientacijo v mestu ni pretiranih težav – ulice so označene, če sledite znamenitostim in poteku tramvaj proge, se skoraj ne morete izgubiti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar