Zaključek

Pa je za nami. Prav tako 4917 prevoženih kilometrov, ne vem koliko ur vožnje po devetih državah, čudovita Grčija, ki jo bomo gotovo še obiskali, preveč slabih cest, ob katerih smo se znova naučili ceniti slovenke, drzni vozniki, prijazni ljudje, dobre izkušnje in še bi lahko naštevala. A misel na ponovni začetek službe in faksa neprijetno sili v zavest, zato končujem.

Dejstva:

Glavne ceste so večinoma lepe, na posameznih odsekih malo slabše. Druga zgodba so bankine.

Ulice v mestih so ozke, tudi po zaslugi ob cesti parkiranih avtomobilov.

Cene goriva se razlikujejo od črpalke do črpalke (za diesel so se gibale od 8,85 do 1.12 evra); na večini črpalk je možno plačati s kartico.

Cestne oznake za turistične kraje so rjave, kar olajša prepoznavnost in so napisane tudi v latinici, drugače je zaželjeno znanje grške abecede, ker olajša orientacijo in pravočasno odločitev, kam zaviti.

V Grčiji nismo niti ene noči prespali v kampu, ampak na parkiriščih in v pristaniščih, zaradi česar nismo imeli problemov (le v Atenah so nas zbudili).

Hrana je precej slana in zabeljena z oljem, ki ponavadi kar stoji.

Cene so dokaj visoke.

Večina Grkov daje vtis resnosti, mrkosti.

Pojemo hvalnico:

Razgledu na Atene ponoči z Akropole.

Trdnjavi v Navpliju (do tja po stopnicah) in mestu samemu.

Koronom.

Gradu v Methonih.

Stadionu v Olimpiji.

Vladotu, ki je uspešno vijugal po cestah in cesticah, obračal Kuracosa Z. na nemogočih mestih in nas varno peljal od cilja do cilja.

Grupa 5

(uživač Albin, ki je dejansko vseh 14 dni le zadovoljeval svoje fiziološke potrebe; navigatorki in kuharici Cveta & Vera, voznik Vlado; vodička Mojca)

Dubrovnik, Bosna in Hercegovina, Dervenik, Lendava (Slovenija)

Zadnji dan našega pohajanja. Nekaj pred deveto se odpeljemo iz Dubrovnika, na mostu srečamo zanimivo francosko trojico (dva kombija in majhen star avtobus, kjer kraljujeta dva velika psa), ki smo ju srečali že v Črni gori. Po 47 kilometrih se za 20 minut peljemo še po Bosni, ko znova prispemo na Hrvaško, kjer v Derveniku še zadnjič zaplavamo v mrzlem, a čistem morju. Pred Splitom zavijemo na odcep za avtoceto do Zagreba, ki pa se izkaže za napako, saj se do avtoceste vozimo še debelo uro. A ko smo končno na ravni in lepi cesti ... Naravnost proti domu, vse do Čakovca (za avtocesto smo odšteli 40 evrov). Pet minut čez pol deveto zvečer pripeljemo na mejo, kjer bolj ali manj kar švignemo mimo, deset minut kasneje pa smo parkirani na znanem, domačem parkirišču. Kilometri na števcu so se ustavili pri številki 92452. Danes smo sicer prevozili 765 km.

Ulcinj, Bar, Budva, Bosna in Hercegovina, Dubrovnik (Hrvaška)

Nekateri imajo uro nastavljeno še na grški čas, zato se moramo ostali zbuditi že ob pol osmih. Današnji cilj je Dubrovnik, še prej pa se ustavimo v Baru, kjer nam plaža in okolica ne dišita preveč, zato zaplavamo v Budvi, kjer je peščeno prodnata plaža še zmeraj polna. Nato še girosi oz. tortilja za kosilo (8,50 evra) in spet naprej. Po nasvetu domačina, do Hereg Novega ne uporabimo trajekta, ampak se peljemo ob Kotorskem zalivu. Na mejnem prehodu Debeli Brijeg na srečo znova opravimo vse potrebno brez čakanja, tako smo da kmalu v Dubrovniku, kjer si z dvournim sprehodom pa obzidju (vstopnina 50 kun, za otroke 20) oddahnemo od sedenja. Razgled je skoraj popoln – na morje, na oranžne strehe hiš v starem delu in na listek s kaznijo za neplačano parkiranje na Kuracosu, ki znaša 100 kun.

Danes prvič, odkar smo na poti, prespimo v velikem in urejenem kampu Solitudo (38 evrov za 5 oseb na noč), ker so kazni za nočitve izven kampov previsoke (poleg tega je kazen na dan več kot dovolj).

Prevozili smo 206 km.

p.s. Danes sem kratka, pa sploh ne vem, zakaj. Lahko še omenim, da smo vrnitev načrtovali za danes zvečer, a očitno nam ni uspelo ... In da sem presenečena, ker mi uspeva redno pisati in še nisem izgubila nobene labele (razen tiste ob odhodu), hehe.

Igoumenitsa, Albanija, Ulcinj (Črna gora)

Danes budnica že nekaj pred peto uro zjutraj (komu sem se zamerila?), nekaj čez šesto pa odhod s parkirišča, proti dobrih 30 kilometrov oddaljenemu mejnemu prehodu Mavromati, kjer v desetih minutah uredimo potreben zadeve. Na albanski strani (pisarne so kar neke barake, za računalnike zaenkrat v praksi še niso srečali) se zadržimo še dodatnih 20 minut in kjer nas olajšajo še za 50 evrov (10 na osebo; zakaj, ne vemo). In začne se tour the Albanija.

Če se je danes dopoldne komu zdelo, da mu primanjkuje pomoči višjih sil, Zevsa in ostale klape, potem prevzemamo krivdo in se opravičujemo, vendar se je kar nekaj ur v notranjosti Kuracosa slišalo predvsem „Jezus, Jezus“, „Mati božja“, „Dio mio“ (nisem vedela, da smo tako pobožni), ker so ceste v Albaniji v takem stanju, da smo si zaželeli romunskih in bolgarskih in kaj kmalu smo ugotovili, zakaj noben, ki smo ga srečali, ni na pot šel čez Albanijo.

Takoj za mejo je kakih 10 km viseče makedamske ceste v obupnem stanju, z luknjami, hribčki, velikimi kamni. Obdajaja nas hribovje, cesto večkrat prečkajo črede koz in ovac, ki jih čuvajo pastir in psa. (Vera: „Glej, kozike ...“ Vlado: „Nato pa koza dvigne taco in se poščije. Ker je pes.“) Nato nekaj časa vozimo celo po nekih poskusih ostanka asfalta, ki se izmenjava z makedamom, vse dokler ne pridemo do t.i. trajekta (4 evre), ki ga predstavlja splav na motor in ni ravno vreden zaupanja. V teh in še naslednjih nekaj urah verjetno rušimo hitrostne rekorde, saj vozimo 17 km tudi eno uro (sicer smo za prvih sto albanskih kilometrov porabili 5 ur). Po cesti, ki ne povzroča prijetnih občutkov, saj je široka za avtomobil in pol, na naši desni je prepad, ki ni zavarovan, za nameček pa se vse to dogaja med nenehnimi ovinki. Vse to dogajanje povzroča, da na vsakih pet sekund za petnjast sekund zadržujemo dih. Očitno so stari mercedesi tukaj skoraj obvezni, saj lahko avtomobile drugih znamk preštejemo na prste rok, prav tako pa tudi ženske na ulici; izjema so le dekleta na poti v šolo.

Ko po nekaj urah končno stopim na trdna tla, se počutim, kot da bi se desetkrat zapored peljala na Blue Tornadu v Gardalandu. Malo boljše razmere se začnejo, ko prispemo na njihovo t.i. autostrado, ki je le ovinkasta, vzpenjajoča se (najvišja točka je na 1025 m), občasno pa je nekaj manjka. Da pa dogajanje ni monotono, uživamo v pogledu na dolge peščene plaže, smo navdušeni nad kolesarji, ki vztrajno premagujejo te hribe in se čudimo dogajanju na cesti: na cesti doječi kravi, policaju, ki se sprehaja s psom sredi ničesar ter smetem in smetiščem, ki so očitno tudi tukaj stalnica.

V večjih mestih poznajo celo obvoznice, dvopasovnice in še kaj drugega kot mercedese; cesta se izboljša, a nas vsake toliko še spomni, da smo v Albaniji in da ne moremo preveč pričakovati oz. da lahko doživimo tudi kaj nepričakovanega – dva policaja, ki pomenkujeta sredi ceste ali pa moškega brez nog, ki prav tako stoji sredi ceste. Po avtocesti vozijo tudi kolesarji in vprege, prečkajo jo pešci, ob njej pa otročki pasejo krave, koze ali pure. So pa vozniki v tem predelu precej bolj divji in neobzirni. Mimo Panaje, Fiera, Duresa, Lezheja in Shkoudre, se s pomočjo italijanščine in pomoči prijaznih domačinov (so risali zemljevide, nas spremljali del poti) po skoraj sedemnajstih urah vožnje in po 400 kilometrih prebijemo do mejnega prehoda Moriqom, kjer nas oskubijo še za dodatnih 6 evrov (in ne vedo, da mejni prehod, ki smo ga prečkali zjutraj sploh obstaja), 2 evra pustimo še na črnogorski strani, a vse brez čakanja, tako da jo mahnemo proti Ulcinju, kjer nameravamo prespati. Še prej pa nas ustavi gospod policist, ki se očitno malo dolgočasi, saj kar govori in govori, nam priporoča dobro restavracijo in parkirišče.

Po panoramski vožnji po Ulcinju, utrujeni od vožnje, parkiramo na avtobusni postaji ob desetih zvečer.

Prevozili smo 477 km.

p.s. Smo skoraj prepričani, da bo čez nekaj let imela Albanija obiskana letovišča, saj se gradijo hoteli (in k sreči tudi ceste), plaže in pokrajina pa so čudovite (sicer smo mi kosili ravno na predelu, kjer je bilo v morju nekaj trave). Ceste so v okolici velikih mest še sprejemljive, drugače pa je potrebno biti pripravljen na cestno avanturo, imeti dobre reflekse in še več potrpežljivosti kot ponavadi.

Antirrio, Volnitsa, Igoumenitsa

Zgodnji odhod, tokrat celo z mojo prisotnostjo na sovoznikovem sedežu, in ne na postelji. Mahnemo jo proti Pargi, za katero se piše, da je eno najlepših letovišč na obali Jonskega morja. Še prej se ustavimo na ledeni grški kavi v Volnitsi, kjer se sprehodimo po centru in na grad. Mesto daje vtis rahle zanemarjenosti, a je kljub temu prijetno. Do cilja se peljemo tudi v tunelu, ki je zgrajen pod morsko gladino (5 evrov).

V Pargi je slogan verjetno „Naj živi turizem“, saj so ozke uličice (ne priporočamo vožnje s kamperjem) polne trgovinic s spominki, razglednicami, nakitom, oblekami, pripomočki za na plažo, ... Za lačne poskrbijo v številnih tavernah, ki do nanizane druga ob drugi zraven lepe peščeno prodnate plaže, na kateri so tuši. Nedaleč stran je tudi otoček s cerkvico, do katerega se lahko plava. Po kosilu sledi zapravljanje v že prej omenjenih trgovinah, pozno popoldne pa še 50 km do Igoumenitse, kjer prespimo na parkirišču pri trajektih. Igoumenitsa je razvlečeno, kaotično mesto, od koder potekajo trajektne povezave do Benetk, Ancone, Barija, Krfa in Brindisija. Objekt za potnike pa je velik in lepo urejen.

Pri sosedih carinikih se pozanimamo o mejah z Albanijo, nato pa ... zadnja noč v Grčiji.

Prevozili smo 297 km.

p.s. V Pargi srečamo družino iz Šempetra pri Novi Gorici, ki tukaj dopustuje, prav tako z avtodomom. Ata šofer pove, da v restavraciji Mario pri pomolu pripravlja hrano kuhar iz Slovenije.

Kalo Nero, Olimpija, Katakolou, Antirrio

Znova oblačno jutro, znova zgodnja odprava in tokrat nas na poti nekaj časa spremlja tudi dež, a v antični Olimpiji nas pozdravi močno sonce. Okrepčamo se z zajtrkom, tako da smo pripravljeni na nekaj urni ogled; najprej osmih sob arheološkega muzeja (vstopnina za muzej in Olimpijo je 9 evrov na osebo, posamezna pa 6; odprto čez ves dan; napisi v grščini, anglesščini in nemščini), nato pa še mimo ruševin gimnasiuma, palestre, Fidejevega studija, kjer je ustvarjal sloviti Zevsov kip, ostankov mogočnega Zevsovega templja iz 5. st. BC do stadiona (ciljna črta je tista pri rovu, startni pa sta dve- ena za moške in ena za ženske), kjer kljub vročini odtečemo častni tek – prav dober občutek, ko sem pritekla skozi ciljno črto, z zmagoslavno dvignjenima rokama kot prva (in edina). Še pozdrav dvanajstim zakladnicam, Herinemu svetišču in oltarju ter Filipeonu (začetek gradnje v času Filipa makedonskega, končal ga je Aleksander Veliki), nato pa del odprave v šoping, del pa še v muzej zgodovine olimpijskih iger (v ponedeljek odprto le popoldne, ostale dni skozi ves dan, vstopnine ni; napisi v grščini, angleščini, nemščini in francosščini), kjer so razstavljeni kipi atletov, Zevsa, telovadni pripomočki, posode; opisan pa je tudi začetek, razvoj in značilnosti olimpijskih iger po posameznih obdobjih. Zanimivo in vredno ogleda. Precej avtobusov turistov je bilo v Olimpiji že ob osmih zjutraj (kasneje še nekaj več), ki so se po samem mestu sicer malo porazgubili, a še vedno smo jih srečevali na vsakem koraku.

Na kosilu se ustavimo v Katakolou. Prijetno majhno pristaniško mestece s pisanimi barčicami, s peščeno plažo in kjer so ob morju znova taverne in lokali, drug zraven drugega. Pojemo dve solati in sardine, polnjene lignje, sovtaki in špaget ter plačamo 55 evrov. Sledi še nakup spominkov, ko pa v zavetju avtodoma pišemo razglednice, nas pozdravi gospod Nemec, ki pove, da je iz sosednjega avtodoma in da gre po zelenjavo ter vpraša, če jo prinese še nam. Iiiiii, kako prijazno. Čeprav nas mika, da bi se malo še martinčkali v tem majhnem raju, se odpravimo proti prenočišu, ki je danes v Antirrionu. Ja, znova smo na celinskem delu Grčije, na katero smo prišli preko velikega, opaznega mostu (16,30 evra), ki to mestece povezuje s Pargo, ki je tretje največje grško mesto (l.1821 so ga požgali Turki) in hkrati moderno glavno mesto Peloponeza.

Antirrion je majhno mestece, v katerem je polno na pol praznih tavern, nekaj trgovinic in velikim parkom z zunanjim teatrom. Domačini mirno sedijo pred lokali, zdi se, da se med sabo vsi poznajo. Naša soseda sta tokrat Nemca, ki se na Peloponez vračata že petič in ki Slovenijo poznata po Slavku Avseniku, nam pa priporočata zanimiva mesta, kjer se splača ustaviti.

Prevozili smo 210 km.

p.s. Spoznanje teh dni: Ni važno, od kod si, ko si v camperju, si prijatelj z vsemi ostalimi, ki so v camperju in ker ponavadi ne gre drugače, si le veselo pomamo, ko se peljemo drug mimo drugega. Ko pa smo parkirani, pa na hitro izmenjamo izkušnje in pot, ki smo jo opravili.

Ag. Nikolaos, Koroni, Methoni, Kalo Nero

Zbudimo se v oblačno in vetrovno jutro, ki ne obeta dneva za kopanja. Brez zajtrka naposled nadaljujemo že začeto pot proti Koronom, ki jo sama spet prespim (vse to se dogaja okrog sedme zjutraj), me pa nato prebudijo sončni žarki, ravno ko na mp3 odzvanja „naj pada dež, ali sneži, naj sončni žarek, ti zleze v oči“. Kot v filmu. Kmalu zatem prispemo v Korone, kjer me dokončno prebudi glasen tresk; z avtodomom smo udarili v hišo – vse je ostalo nepoškodovano, nekatere je sicer malo pretreslo, je pa pri zajtrku verzija tega dogodka, da smo hišo porušli (temu se drugače reče, kako iz muhe narediti slona). Mestece pusti na nas pozitiven vtis, saj v njem vlada prijetna atmosfera, le ulice so malo preozke, vsaj za našo kravo. Dopoldne preživimo na dolgi plaži z majhnimi raznobarvnimi kamenčki (veljala bi naj za najlepšo na tem delu Peloponeza), kjer užijemo vse radosti slanega morja. Okrepčamo se z zajetno porcijo špagetov in se zapeljemo še v Methone, katerih največja zanimivost je ogromen grad, kjer so ostanki hiš, kopeli in katedrale. Najbolj je ohranjeno obzidje, cerkev v sredini in posamezni deli nekaterih hiš, za vse ostalo pa je potrebno nekaj domišljije, saj tla prekriva visoka trava. Grad stoji na koncu polotoka, tako da ga na morskem delu obdajajo čeri, v katere se zaletava modro morje (ta modra barva je skoraj nepredstavljivo lepa – kot najlepša modra pri Jolly barvicah), ki se nato razdivja v belo in daje vtis nedostopnosti. Tudi Methoni so lepo mestece, z dolgo peščeno plažo in simpatičnimi starimi hišami. Tukaj skoraj ostanemo brez Mojce, saj mi gospod, ki spominja na Božička, pove, da bi me radi imeli tam. Ko povem, da ne ostajamo tukaj, nam ponudi zastonj sobe z bazenom. Ker odklonim, mi pove, da ima moža zame, ki je mlad lastnik hotela in bi mi sigurno bil všeč. Aha.

Ustavimo se v Pilosu, da bi si ogledali bizantinski grad iz 16. st., a je ob ponedeljkih zaprt (delovni čas je drugače od 8. - 17.), zato si privoščimo le pogled na to pristaniško mesto z njegovega vrha in na otok, kjer je l.1827 potekala ena izmed pomorskih bitk, ko so Grki premagali Turke (čeprav ne vem, kako so se tam bojevali, ker je otok skalnat in poraščen).

Mimo prostranih nasadov oljk, se preko Marathopolisa in Kiparisije, pripeljemo do Kalo Nera, kjer prespimo. Še prej pa se malo podružimo s sosedi avtodomarji – najprej starejšim nizozemskim parom, ki bo po Grčiji potoval 8 tednov, nato pa nas s slovenskim pozdravom preseneti še avstrijski par.

Prevozili smo 210 km.

p.s. Končno smo krstili naš avtodom – ime mu je Kuracos Zeucius

Navplij, Mikene, Gythio, Agios Nikolaos

Po zajtrku v Navpliju se odpeljemo proti Mikenam, kjer si ogledamo (vstopnina 8 evrov na osebo, študentje zastonj) staro mesto Mikene, katerega nastanek datira v 13. st. BC, z Levjimi vrati na čelu. Pojasnila ob skicah so v grščini in angleščini. Čeprav je malo oblačno, imamo še vedno čudovit razgled na bližnje oljčne nasade in hribovja. Nauk današnjega dne pa se glasi, če imaš svetilko, jo nosi s seboj, ne pa da jo puščaš avtu. Zakaj? Ker je odprta cisterna, ki je pravzaprav podzemni rov, po katerem vodijo stopnice. Z Vladotom si tako pot vsaj malo osvetljujema z lučko na fotoaparatu, a kaj, ko se prekmalu izpraznijo in zato ne vidiva vsega. Kmalu se nas nabere prava majhna skupinica, a čisto majhno lučko ima samo en Italijan, tako, da dobimo poročilo, ko pride do dol – tukaj ni nič. Kakorkoli, z zgodnjim prihodom smo se ognili gneči, ki je nastala ob našem odhodu, nato pa se mimo Atreje zakladnice odpeljemo Gythiu naproti. Na avtocesti (kjer je tudi veliko počivališče, kakih 40 km od Miken) nam je tako všeč, da ne zapeljemo proti Tripoliju, ampak šele proti Kalamati, zaradi česar naredimo en velik krog, saj moramo prečkati mogočno gorovje Tajget, po cesti, ki je sicer lepa, a je polna ovinkov, pa še vzpenja se v neskončnost. A se splača, ker je pokrajina čudovita. Po 50 km ter uri in pol vožnje, pridemo v prijetno mestece, z ozkimi cestami, Mystras, ki je znano po gradu in cekvi Peribleptos. Za mestom Trapezendi je veliko vojaško območje. Še preden končno pridemo do vmesnega cilja, kjer kosimo, spoznamo še eno „znamenitost“ Grčije – smeti, ki so posejane ob poti ter smetnjaki, ob katerih je vsaj tako velik kup smeti.

V Gythiu predvsem jemo in počivamo (ovinki so nas očitno zdelali), tako da si ne ogledamo niti antičnega teatra, niti polotočka. Se pa sprehodimo ob morju, kjer je polno tavern, med njimi pa nabito polna starinarnica (spredaj je napis Sic transit gloria mundi), kjer ima stric lastnik vse mogoče stvari. Sedaj prečkamo še ta del polotoka (vožnja je znova polna ovinkov, vmes so nasadi oliv in drugo drevje, pa tudi hiše, v pasu nekaj kilometrov precej požgani), da bi prišli do Koronov, kjer bi naj imeli najlepšo plažo, a se ustavimo prej in prenočimo v Agios Nikolaosu. Voda je prijetno topla, je pa zato obala toliko slabša, saj je polno kamenja in alg, preden pa prideš do globoke vode, moraš hoditi kakih pet minut.

Zaspimo ob uspavanki šumenja valov.

Prevozili smo 350 km.

p.s. Ko se vrnemo, bomo verjetno imeli kako botanično razstavo, saj Cveta in Vera pridno nabirata vse mogoče rože in grme.

Atene, Korintski prekop, Epidaver, Navplij

Štart iz Aten nekaj pred sedmo uro zjutraj, kar je zame malo prezgodaj, zato še dremam v postelji, medtem ko se vozimo do Korintskega prekopa (avtocesta 2 evra), kjer zajtrkujemo. Na ogled enega izmed „čudes sveta“ smo pripravljeni ravno, ko se vsujejo turisti iz treh avtobusov. Kmalu ugotovimo, zakaj spada med čudesa sveta, saj si niti ne moremo predstavljati, kako so to kopali in gradili. Enkratno. Pogled, ki vzbuja strahospošovanje.

Pot nadaljujemo Epidavru (tokrat tankamo za 0.957 evra, nekaj sto metrov naprej pa vidimo pumpi z 0.928 evra za liter); cesta vijuga, obdana je z borovci in smetmi v obcestnem jarku, pod nami se razpira morja, ko pa le to izgine, ga zamenjajo oljčni nasadi. Gledališče v Epidavru so zgradili v 4. st. BC in velja za najlepše ohranjeno gledališče v Grčiji (vstopnina 6 evrov na osebo, za študente EU znova zastonj), sprejme pa 14.000 gledalcev (do vrha je 105 stopnic oz. 55 vrst v 34 ložah). Da je akustika odlična, se prepričamo, ko le- to svojim učencem dokazuje neki profesor iz Črne gore, ko na sredini odra, meče kovance, mečka papir, prižiga vžigalice in ploska. Sama dobim kar kurjo polt, ko nato ploska še skupina učencev, saj je zvok fenomenalen. V muzeju si pogledamo razstavljene (doprsne) kipe, se sprehodimo po ostankih Askelpiona (krčma, kopeli, telovadnica). Pri kosilu nas čuvata dva psa (ugotavljamo, da je večina psov zelo lenih, saj venomer ležerno spijo in se stežka premaknejo tudi, če jih kličeš; sicer pa so zelo prijazni).

Naša naslednja postaja je Navplij, kjer bom imela vikend, ko bom velika, ker sem nad mestom navdušena. Ne preveliko, obdano z morjem, v samem centru je nešteto lokalov in restavracij, ki popoldne samevajo, napolnijo pa se po deveti zvečer, pa tudi prijeten trg in park. Uličice so ozke, hiške barvne, v spodnjih nadstropjih so trgovine. V pristanišču je veliko parkirišče (ki je zvečer prav tako napolnjeno do zadnjega kotička); z Vladotom se odpraviva na trdnjavo, medtem ko ostali trije posedajo v enem izmed lokalov.

Po zapisih iz vodičev, bi naj do vrha trdnjave vodilo 999 stopnic, Vlado jih našteje 90 manj, a kljub temu se vlečejo skoraj v neskončnost, saj ko že misliš, da si na vrhu, še vsaj dvakrat ugotoviš, da nisi, saj je pred tabo še npr. 273 stopnic. Nasmeji naju dvoje – gospa, ki prodaja karte, se malce zmede in na eno študentsko izkaznico da dve prosti karti (spet za študente iz držav EU in otrok pod 18, sicer je vstopnina 4 evre) in gospa, ki jo srečava, ko se ritensko plazi iz bivše ječe, ki je sicer res malo majhna in klavstrofobična.
Z gradom pa je tako kot s stopnicami – ko misliš, da si ga videl vsega, se za zidom prikažejo novi. Je ogromen, pogled z vrha pa ponuja razgled na celoten Navplij z okolico in zato se vsekakor splača pripešačiti do vrha. Sicer tistim s poškodovanimi koleni bolj priporočava vožnjo (dostop je možen tudi z avtomobilom), edino če se sprijaznite z bolečinami ali pa imate v bližini kaj proti bolečinam.

Ko se vrneva v center, se gremo prvič zmočiti v morje, ki je precej valovito in voda dokaj hladna, a to ne predstavlja ovire, ker kooončno čofotamo! Plaža, na kateri smo, je prodnata, majhna in lepa.

Odločimo se, da bomo prespali pri pristanišču, a še pred spanjem nas čaka lubenica in sprehod po polnem mestu; mladi in stari sedijo v restavracijah, lokalih, se sprehajajo ali pa igrajo računalniške igrice v internet caffejih, kar daje že vtis rahle obsedenosti.

Zaspimo s pogledom na razsvetljeno trdnjavo in otoček.

Prevozili smo 185 km.

p.s. Vera in Albin sta začela s pitjem ta kratkega in tako vsak dan „rukneta“ kozarček hruškovega žganja. Sama nisem čisto prepričana, če res ostaneta le pri kozarčku, ker je Vera zelo zgovorna (poleg vseh kletvic, ki jih uporablja vsaj enkrat v petih minutah):“ Veš, Mojca, če češnje s peškami ješ, potem je hudo." Enkrat sem tako dolgo na wc-ju sedela ... mama mi je z roko ven kopala

Atene

Danes budnica nekaj pred osmo uro zjutraj in to ne kakršnakoli budnica, saj jo z glasnim tolčenjem po vratih uprizori sam policaj, ki nam pojasni, da smo na območju Akropole, kar pa ni dovoljeno. Napoti nas na drugo stran, na parkirišče za avtobuse (kljub temu se lahko vseeno pohvalimo, da smo prespali pod Parthenonom). Ker smo lačni pozornosti, ob nameščanju podpor pod kolesa, zadanemo cestno svetilko in ji malo spremenimo obliko. Nato znova začasno zatajijo še stopnice in ko se končno, opremljeni z vodo in pokrivali, odpravimo na dnevni ogled glavnih atenskih znamenitosti, je ura že deset. Ker vstopimo pri vhodu ob Dora Stratou, se najprej sprehodimo med ostanki razvalin (in prvih nekaj sto metrih tudi med pasjimi iztrebki), ko pa le pridemo do Parthenona (vstopnina 12 evrov na osebo, vključuje tudi vstopnico za nacionalni muzej, Agoro,... ; za študente EU zastonj), se nanj valijo že trume obiskovalcev, skoraj vsak s fotoaparatom v roki. Ker ga še zmeraj prenavljajo, je sicer Parthenon (dorski tempelj, dodeljen Ateni, katere kip je bil kasneje preseljen; predstavlja središče skalnate Akropole, iz 5.st. BC) malo gradbišče, a kljub temu si ni težko predstvljati njegove veličine; težje je verjeti, da je nekdo dejansko zgradil tako mogočno in veličastno zgradbo. Z vrha se nam odpira še pogled na gledališče in seveda Atene (zaradi ugasnjenih lučk je tokrat le ta malo manj sapo jemajoč). Zavijemo še v akropolski muzej, ki je pol različnih kipov ali vsaj njihovih delov, mimo Erechteiona pa se napotimo proti stari Agori, kjer si najprej ogledamo cerkev, ki so jo prenovili l. 1956, nato pa mimo ruševin do Hefajstovega templja, ki velja za najlepšo ohranjeno zgradbo v Grčiji. Ustavimo se še v Atolovi Stoi, ki je prikaz tipične zgradbe v stari Grčiji in v kateri je pestra in zanimiva muzejska zbirka posode, pripomočkov (tudi kahlica za otroke), kipov iz različnih obdobij. Agora je „obdelana“ , z zgornje strani si še ogledamo Tower of wind, nato pa se ustavimo na kosilu pri Aleki, kjer za tri solate, dve porciji krompirčka, piščanca in svinjino s prilogo, govedino na grški način in tri litre vode, plačamo nekaj manj kot 81 evrov. Pod Aleko je tudi vegeterijanska restavracija Eden, ki pa je nismo preizkusili, ker je 4/5 odprave mesojedih in večina pač zmaga.

Mimo Plake se sprehodimo še do parlamenta, kjer ravno naletimo na menjavo stražo in ob tem ne vem, ali se naj smejim ali jočem. Smejim opravi stražnikov („žabe“, čevlji s cofi pri čemer so ob menjavi smešno korakali, dvigovali noge in jih držali v zraku) in skupini desetih Japoncev, ki so se eden za drugim postavljali zraven njega, takoj, ko mu je nadrejeni popravil uniformo, ali jočem zaradi „pogojev dela“.

Na vrsti je še sprehod po sosednjih nacionalnih vrtovih, ki jih je postavila žena prvega grškega monarha Otta; sestavljeni so iz petih ribnikov, igrišč in kavarn, stalni prebivalci pa so tudi golobi, račke in zelo prijazni kužki. Zaradi visokih dreves in vode je prijetno hladno, sedenje na klopcah pa pravi balzam za utrujene noge (tega sicer ne doživi Cveta, ki ima prebavne motnje in je tačas na stranišču; osumljeni krivec je mišmaš iz Blagojevgrada). Na drugi strani vrtov se pred nami pojavi velika predsedniška rezidenca, ki pa se zaradi visokega in bujnega drevesja ne vidi dobro. Tudi tukaj naletimo na menjavo straže, ki so jo tako ogledamo še enkrat, nato pa se obrnemo na desno, proti olimpijskemu stadionu, ki je bil zgrajen l. 1895 za olimpijske igre leto kasneje in ki stoji na mestu starega panatenskega stadiona, kjer so bile OI od 4. st. BC naprej. Vstop na stadion je zaprt, tako da si ga lahko, žal, ogledamo le z zunanje strani.

In tako se mimo Zevsovega templja ( to je bilo včasih največje svetišče v Grčiji, do danes pa se je ohranilo le še 15 stebrov, ki pa še zmeraj dajejo vtis veličsnosti in mogočnosti; z njegovo gradnjo so končali l. 130, pod cesarjem Hadrijanom, ki mu je posvečen obok v bližini), se po prometnih atenskih ulicah, kjer tudi zelena luč za pešce, ne pomeni, da imaš omogočen varen prehod, vrnemo do avtodoma. Pri Akropoli so v tem času posatvili že 242 modro-belih stojnic s knjigami, saj se je ravno danes pričel festival knjig.

Ko se osvežimo, med neuspešnim iskanjem interneta, odkrijemo prijeten trg, kjer sedijo gospodje in mirno pomenkujejo. Sami zavijemo v pekarno, kjer ima gospod pek booogato izbiro slanega in sladkega peciva, zato poleg kruha vzamemo še nekaj primerkov različnega peciva, ker pa smo tako fajn, jih dobimo še nekaj v dar. Ko se skušamo sporazumeti, se precej presmejimo, saj gospod ni vešč angleščine, mi pa ne grščine. Ampak na koncu se vseeno naučimo nove besede – sir je tiri.

p.s. Danes imam rojstni dan in sedem mesecev. Sem si podarila, skupaj z Vladotom, še sprehod po Pnyx – u in še en pogled na nočne Antene vrha Akropole.

Solun, Atene

Prva budnica že ob uri, ki je vsekakor prezgodnja za mene, da bi zmogla funkcionirati. A Cveta zbudi Vladota, da nas prestavi bliže znamenitostim (na mesto, ki včeraj ni bilo primerno za prenočevanje). Zato spanec še malo podaljšamo, sledi zajtrk, lov za tabletami, ki jih je Cveta pozabila doma, nato pa se končno prelevimo v tipične turiste.

Najprej gremo v bizantinski muzej, kjer damo za vstopnino obeh muzejev – bizantinskega in arheološkega - 24 evrov (6 evrov na osebo, študentje EU zastonj; vstopnina za muzej je 4 evre). Nad razstavnimi eksponati, urejenostjo smo navdušeni, predvsem pa presenečeni nad pripomočki, ki so jih imeli že v času pred našim štetjem in nad ohranjenostjo barv ikon, ki so slikane na lesu; razlege so v grščini in angleščini. Bizantinski muzej sestavlja 11 sob, v katerih je predstavljena bizantinska umetnost in kultura, arheološki pa je sestavljen iz petih enot, kjer obiskovalce popeljejo v svet, med ljudi in kulturo antične Makedonije. Kronološko se muzejska zgodba začne v prazgodovini s prikazom razvoja človeka, nato pa se v posameznih sobah posveti obdojem od železne pa vse do arhaične ter klasične dobe. Po ogledu se mimo vrtov sprehodimo še do Belega stolpa (včasih se je imenoval krvavi, ker je v njem bilo morišče), na poti nas pozdravi kip Aleksandra Velikega, mimo vrtov pa se vrnemo do avtodoma. Še mimovozeči pozdrav Galerijevem oboku in cerkvi Agios Dimitrios in naravnost proti Atenam, do katere večino časa vodi avtocesta, občasno pa je zamenjena z „navadno“ cesto, ki je sicer v dobrem stanju, a venomer vijuga, se spušča in spet dviga. Čeprav pripeka sonce, se Olimp skriva v oblakih. Avtocesto obdajajo oleandri ( nad katerimi sta Cveta in Vera navdušeni), za njimi pa se razprostirajo polja in hribovja, kmalu pa nas spremlja tudi morje. Sicer se dogajanju na njej le čudimo, saj srečujemo tudi mopediste in motoriste, ki so brez čelad in kar v kratkih rokavih. Pri naši sreči tankamo na pumpi, kjer diesel stane skoraj pregrešno dragih 1.06 evra, drugače pa se cene zaenkrat gibljejo od 0.928 do 1.10 evra.

Ko pridemo v predmestje Aten, je zunaj že temno, saj je ura devet. Ker želimo prespati na Likajtu, z željo, da bi doživeli razgled na nočne Atene, se začne prava mala Odisejada po ozkih atenskih ulicah in z neuvidevnimi vozniki. Očitno je danes naš „srečen“ dan, saj nam, ko se končno prebijemo do ceste, ki vodi do vrha griča, policaji povedo, da si zgoraj nekaj dogaja (kaj, pa niso vedeli) in da bo možnost parkiranje šele po drugi uri ponoči. Zato se odpravimo na lov za novim prenočiščem, tokrat z idejo da bi prespali pri stadionu, a kaj kmalu parkiramo takoj pri Akropoli, pod Parthenonom. Odločimo se, da bo to idealen prostor in jo po naporni vožnji mahnemo še na vrh Akropole in ... doživimo verjetno nekaj najbolj veličastnega, sapo jemajočega, kar se doživeti da. Pod nami se svetlika na tisoče in tisoče lučk. Občutek je nepopisen. Občutek, kot da bi bil na vrhu sveta (in tako sem spoznala, kako sta se počutila Jack in Rose na Titanicu, hehe). Glasba, ki prihaja iz gledališča, lahen veter in lučke. Kamorkoli pogledaš. Tema se začne šele tam, kjer se začne nebo. Noro. Ob vsem tem ne moti niti hrup avtomobilov ali glasovi ostalih ljudi. Skale so polne mladih, ki vztrajajo dolgo v noč. Vsaj do dveh zjutraj, ko sva odšla tudi midva z Vladotom. Se potopim v sanje, z nasmehom na obrazu, ker ta razgled, ta občutek – preprosto je treba doživeti, ker ni besed, ki bi lahko opisale to popolnost.

Prevozili smo 510 km.

p.s. Naj na tem mestu izrazim globoko hvaležnost tistim, ki so iznašli GPS, zaradi katerega vedno vemo, kje smo, ne pa da bi vsake toliko izza velikega zemljevida slišali le tih Mojčin „ups, zašli smo ...“

Gradišče, Blagojevgrad, Solun (Grčija)

Pet minut čez pol deveto se ob spremljavi Johna Denverja z mešanimi občutki odpeljemo iz Gradišča. Za poslovilni zajtrk nam je Radil spekel burek, za popotnico pa pripravil dva sodčka rakije, košaro paradižnika in kumaric ter jabolk.

Ko se priključimo na magistralko, si odpočije tudi avtodom, saj je cesta skoraj neverjetno lepa in ravna skoraj vse do meje, z izjemo sofijskih tlakovanih ulic, kjer se po centru vozimo kakšno uro, tako da je vožnja mirna in prijetna, s pogledom na prostrana polja in gozdove.

Na kosilu se ustavimo v Blagojevgradu, kjer pa ogotovimo, da so gostilno, v kateri smo se prenajedli lani, zaprli. A po „mišmaš- u“ in „čuškej bureku“ se nam tako cedijo sline, da gremo kar v sosednjo restavracijo, kjer se za 36 levov znova prenajemo, je pa res, da je bila hrana lani malo bolj okusna.

Ob pol šestih zvečer naletimo na dolgo kolono tovornjakov, kar je pomenilo, da smo prišli do mejnega prehoda Kulata, kjer začasno in za potrebe Bolgarov postanemo avtobus, saj smo za odcep za avtomobile baje previsoki. Pet minut kasneje brez problemov in odvečnega čakanja prestopimo na grško stran, na števcu kaže 89.087 km, mi pa nadaljujemo pot proti Solunu. Oči počivajo na hribovjih s požgano travo in posameznimi drevesi. Cesta je na začetku „bolgarska“, nekaj kilometrov kasneje solidna, vozniki pa so huda konkurenca romunskim, saj drvijo brez smerokazov in neupoštevajoč prometnih oznak.

Še večji kaos je v Solunu, kjer so tudi enosmerne več pasovnice zabasane, sem ter tja švigajo tako avtomobili, avtobusi kot motoristi brez čelad. Okolica stavb nam je nekako znana, saj je tudi tu neurejena, visoka trava raste v vsakem najmanjšem možnem kotičku. Ljudje hitijo s slušalkami v ušesih, neozirajoč se na svet okrog sebe. Parkirišča so polna, enega najdemo kakih pet kilometrov od Belega stolpa. Povečerjamo, uredimo avtodom, se malo sprehodimo in počakamo, v upanju, da se bo kje bolj v centru spraznilo kakšno parkirno mesto. Okrog enajste se podamo na lov za prostorom za prenočišče in posledično doživimo nočni Solun. Ceste so polne kot čez dan, vse je osvetljeno, vrste pred lokali in diskotekami dolge tudi po deset metrov in več. Vožnja pa kar traja in traja, saj so ulice enosmerne in če zgrešiš (kar je tako lahko, če je navigator Mojca), se moraš nekaj časa peljati, da lahko znova prideš na pravo cesto. Ko končno najdemo idealen prostor, se z njim ne strinjata Cveta in Vera, ker bi naj bil preveč v centru, na pločniku, ... Zato se torej znova vrnemo na staro parkirišče z načrtom, da srečo s parkiriščem poskusimo jutri navsezgodaj zjutraj. Sledi spanje, saj nas jutri prvi pravi ogled na letošnjem izletku.

Prevozili smo 495 km.

p.s. Ceste po Romuniji in Bolgariji so pustile nove posledice na avtodomu – tokrat so jo skupila vratca od omarce.

Gradišče

Dan za počitek. Ostali so sicer pokonci že od jutra, saj morajo nadoknaditi veliko pogovora in druženja, sama se ne pustim motiti do enajste dopoldne, tako da se prikažem šele pri kosilu. Ker ne jem mesa, je Radil posebej zaradi tega poleg standardne šopske solate pripravil še eno, iz ribanega zelja, korenčka in peteršilja (odlično). Zraven pa pečena krompir in pišek ter feferoni. Tudi tokrat ne manjkata rakijka in pivo (Veri presenetljivo „ne teče“ tako kot prejšnji večer :-) ), kot prilogo pa Radil prinese še salamo in špeh, da bo lažje teklo. Ostali za sladico dobimo lubenico.

Sledi potep po vasi, ogled cerkve, ki jo prenavljajo in še več druženja. Ter uživanja v svetu, ki se tako razlikuje od našega. Tukaj se nobenemu ne mudi, nihče ne hiti. Tudi sedaj. Sonce sije, veter prijetno pihlja, Pavlina se mirno pase nedaleč stran. Sama pa se trenutno sprašujem, kako je biti osel. Dolgčas ali užitek, glede na to, da je vse, kar počne, da ves ljubi dan grizlja travo, maha z repom in včasih celo pogleda navzgor.

Ob sedmih sledi večerja, nato pa v posteljo. Danes malce hitreje, saj nameravamo zjutraj oditi.

Vidin, Loveč, Gradišče

Po prvem dnevu bi lahko rekli: v Bolgariji nič novega. Le da je danes budnico namesto Cvete naredila Vera, a ob spodobni, deveti uri. Ceste so še vedno slabe (naše so pokrpane vsepovprek, njihove so pa luknjaste; ponekod te luknje označuje kar ogromna veja v njej), vozniki še vedno predrzni, a odlični poznavalci lukenj na cestah, saj spretno in hitro slalomirajo med njimi, pastirji še pasejo svoje črede na neskončnih ravninah, sončnična in koruzna polja obdajajo hribovja. Vsake toliko samevajo ogromni, zapuščeni in skoraj porušeni tovarniški obrati. Vasi so večinoma prazne, o življenju v njih skorajda ni sledu; največ življenja kažejo konji in krave, ki se, privezani ob cesti ali pa na „pašniku“, ki je kar sredi vasi, mirno pasejo ter pol metra visoka travi pred hiškami. Od naselja Krivodol se le še sprašujemo, če je videno stanje res mogoče, saj bi bile makedamske ceste boljša možnost, če bi jo seveda imeli. Ko le še nemo opazujemo in smo tiho vsi, razen Zucchera, to tišino razbije Cveta: „Tu če bi konopljo gojili, ne bi noben ugotovil.“ Med ugotavljanjem, da bi tako lahko veliko zaslužili, se po Osenovem vozimo s povprečno hitrostjo 30 km/h. Da tudi preostali čas nismo mogli voziti kaj hitreje, priča dejstvo, da smo se od Montane (kjer smo ugotovili, da so se pokvarile oz. Zlomile stopnice) do Devena vozili eno uro. Razdalja med njima pa je dobrih 20 kilometrov. Sicer se zdi, da je danes posebej za nas dan obvozov, saj na njih naletimo kar nekajkrat.

Nenamerno naredimo še en giro po centru Plevna, se za pol ure ustavimo v Loveču , ki slovi po lesenem mostu čez teko Osam, v katerem so trgovinice, da preverimo, če se je kaj spremenilo od lani, nato pa jo mahnemo naprej proti Gradišču. Tokrat si kar sami naredimo obvoz, zaradi česar pot podaljšamo za nekaj kilometrov in lukenj. A nekaj po šesti zvečer, po približno sedmih urah vožnje in po prevoženih 331 km končno prispemo v Gradišče, kjer so celo asfaltirali cesto in kjer nas glasno pozdravijo Radil, Nenka in Todora. Po pozdravu sledi obvezna večerja z rakijko in bolgarskim vinom in smehom.

Zaspimo ob spremljavi tuljenja šakalov.

Prevozili smo 326 km.

Lendava, Romunija, Vidin (Bolgarija)

Ko v Lendavi še odmeva glasba z lendavske trgatve, v avtodom (tokrat večji, kot je bil lanski, saj nas je 5) nosimo še zadnje stvari in malo pred drugo uro zjutraj krenemo, z izhodiščnimi 87.503 km na števcu. Mejni prehod Dolga vas po pričakovanjih prestopimo brez čakanja. Nočno vožnjo nadaljujemo po Madžarski mimo Lentija, Nagykanisze (kjer malo zaidemo), nato pa se ob pol sedmih zjutraj v Mohacsu vkrcamo na trajekt (7 evrov). Ko drvimo proti Romuniji, mimo Tompe, Szegeda nas kar pretresa, zato smo nad cestami malo razočarani.

V Romunijo vstopimo na mejnem prehodu Kiszombor (še na madžarski strani, 460 km), ponovno brez čakanja, preseneti nas le carinikovo vprašanje, če imamo kaj orožja. Potihem se sprašujem, zakaj so vsi opozarjali na izjemno slabe ceste, ko pa je ta, po kateri vozimo, odlična. Svoje misli raje zadržim zase, da ne bi priklicala kakšnega „prekletstva“, a ko pridemo v Temišvar, priletimo na realna tla ali drugače povedano na cesto, ki si tega imena niti približno ne zasluži, saj jo predstavljajo hribčki, luknje, slabo zavarovana in označena dela na cesti, ... Če k temu dodamo še kulturo voznikov in njihove prometne navade (pasta italiana z romunsko omako – ustavljanje in parkiranje kar na cesti, prehitevanje v škarje, ...), je eden od najboljših načinov za soočitev s tem, da se vživiš in prilagodiš.

Obdaja nas ravnina, obdana z drevoredom, okrašena s polji in posameznimi dolgimi vasmi na vsakih nekaj deset kilometrov. Ob cesti videvamo prodajalce sadja, zelenjave, kisa, ki ali sedijo v paru in klepatajo, ali pa sami dremajo pod bližnjim drevesom. Nedaleč stran se pasejo ovce, ki jih varujejo pastir, pes in osla. Ne glede na to, koliko jih prehitimo oz.obratno, pred nami večino časa vozijo stare, zarjavele dacie, različnih barv, ob pogledu na katere se poraja vprašanje, kako se sploh še zmorejo uspešno spopadati s takšnimi cestami. Pred nizkimi, starimi, na pol porušenimi hišami mirno sedijo sključene starke, moški debatirajo pred barom, ki je obvezen v vsaki vasi.

V Caransebesu v daljavi celo opazimo gričevnato pokrajino, ko pa smo skoraj prepričani, da ceste sploh ne morejo biti slabše, pridemo v Armenis, kjer, žal, spoznamo našo zmoto, saj je stanje prava mala katastrofa. Na poti do Drobete Tr. Severina se nam odpre čudovit pogled na Donavo, obdano z viadukteci in ogromnim mostom v daljavi, Pravi balzam za dušo po vseh tresljajih. Majhen pretres pa doživimo ob pogledu na prometno nesrečo, v kateri je prišlo do čelnega trčenja in so ljudje ležali kar ob cesti. Neprijetno za oko, sploh ker je pred tem nekaj časa pred nami vozil mrliški avto.

Končno pridemo v Calafat, kjer za nekaj minut zamudimo trajekt (55 evrov in 12 evrov za neke takse), kjer ga čakamo še sedaj, že eno uro in pol.

Romunija bo kmalu za nami. Kar bo v našem spominu kot najbolj značilno zanjo, so seveda ceste, ki ne dovolijo spati v avtu, številni železniški prehodi, ki smo jih prečkali „žnj – krat“, precej potepuških psov, pa tudi veliko muc, ki povožene ležijo ob robu cestišča, ženice, ki pasejo kravo na vrvici, ljudje, ki pešačijo skozi neskončno ravnino in vmes zaustavljajo mimovozeče avtomobile ter ljudje, ki prazno strmijo v svet, sedeč pred svojimi revnimi, razpadajočimi hiškami, morda brez ciljev, idealov in upanja na drugačno življenje.

p.s. Po treh urah čakanja se lahko končno vkrcamo na trajekt. Z Vladotom naju nasmeji pogled na Cveto in Vero, ki v pižami slonita ob oknu, opazujeta in komentirata dogajanje. Na bolgarsko stran Donave pridemo dvajset minut kasneje. Ker je ura že skoraj polnoč, prespimo kar na parkiršču pri meji. Kilometri so se ustavili na številki 88.381.

Priprave

Ideja o road tripu po domovini Zevsa in prijateljev, aktualnih evropskih prvakov v nogometu in košarki, svetovnih podprvakov v košarki, po prirediteljici zadnjih poletnih olimpijskih igrah, je zorela od lani, dokončna odločitev pa je padla junija, ko smo začeli brskati po literaturi in ugotovili, da bo štirinajst dni za celotno celinsko Grčijo, zaradi česar smo nato dali poudarek Peloponezu, z dodatkom Soluna, Aten in morda Ionine, in ko smo navigacijo preizkušali kar po slovenskih cestah.