Pet minut čez pol deveto se ob spremljavi Johna Denverja z mešanimi občutki odpeljemo iz Gradišča. Za poslovilni zajtrk nam je Radil spekel burek, za popotnico pa pripravil dva sodčka rakije, košaro paradižnika in kumaric ter jabolk. Ko se priključimo na magistralko, si odpočije tudi avtodom, saj je cesta skoraj neverjetno lepa in ravna skoraj vse do meje, z izjemo sofijskih tlakovanih ulic, kjer se po centru vozimo kakšno uro, tako da je vožnja mirna in prijetna, s pogledom na prostrana polja in gozdove.
Na kosilu se ustavimo v Blagojevgradu, kjer pa ogotovimo, da so gostilno, v kateri smo se prenajedli lani, zaprli. A po „mišmaš- u“ in „čuškej bureku“ se nam tako cedijo sline, da gremo kar v sosednjo restavracijo, kjer se za 36 levov znova prenajemo, je pa res, da je bila hrana lani malo bolj okusna.
Ob pol šestih zvečer naletimo na dolgo kolono tovornjakov, kar je pomenilo, da smo prišli do mejnega prehoda Kulata, kjer začasno in za potrebe Bolgarov postanemo avtobus, saj smo za odcep za avtomobile baje previsoki. Pet minut kasneje brez problemov in odvečnega čakanja prestopimo na grško stran, na števcu kaže 89.087 km, mi pa nadaljujemo pot proti Solunu. Oči počivajo na hribovjih s požgano travo in posameznimi drevesi. Cesta je na začetku „bolgarska“, nekaj kilometrov kasneje solidna, vozniki pa so huda konkurenca romunskim, saj drvijo brez smerokazov in neupoštevajoč prometnih oznak.
Še večji kaos je v Solunu, kjer so tudi enosmerne več pasovnice zabasane, sem ter tja švigajo tako avtomobili, avtobusi kot motoristi brez čelad. Okolica stavb nam je nekako znana, saj je tudi tu neurejena, visoka trava raste v vsakem najmanjšem možnem kotičku. Ljudje hitijo s slušalkami v ušesih, neozirajoč se na svet okrog sebe. Parkirišča so polna, enega najdemo kakih pet kilometrov od Belega stolpa. Povečerjamo, uredimo avtodom, se malo sprehodimo in počakamo, v upanju, da se bo kje bolj v centru spraznilo kakšno parkirno mesto. Okrog enajste se podamo na lov za prostorom za prenočišče in posledično doživimo nočni Solun. Ceste so polne kot čez dan, vse je osvetljeno, vrste pred lokali in diskotekami dolge tudi po deset metrov in več. Vožnja pa kar traja in traja, saj so ulice enosmerne in če zgrešiš (kar je tako lahko, če je navigator Mojca), se moraš nekaj časa peljati, da lahko znova prideš na pravo cesto. Ko končno najdemo idealen prostor, se z njim ne strinjata Cveta in Vera, ker bi naj bil preveč v centru, na pločniku, ... Zato se torej znova vrnemo na staro parkirišče z načrtom, da srečo s parkiriščem poskusimo jutri navsezgodaj zjutraj. Sledi spanje, saj nas jutri prvi pravi ogled na letošnjem izletku.
Prevozili smo 495 km.
p.s. Ceste po Romuniji in Bolgariji so pustile nove posledice na avtodomu – tokrat so jo skupila vratca od omarce.
Ni komentarjev:
Objavite komentar