Prva budnica že ob uri, ki je vsekakor prezgodnja za mene, da bi zmogla funkcionirati. A Cveta zbudi Vladota, da nas prestavi bliže znamenitostim (na mesto, ki včeraj ni bilo primerno za prenočevanje). Zato spanec še malo podaljšamo, sledi zajtrk, lov za tabletami, ki jih je Cveta pozabila doma, nato pa se končno prelevimo v tipične turiste. Najprej gremo v bizantinski muzej, kjer damo za vstopnino obeh muzejev – bizantinskega in arheološkega - 24 evrov (6 evrov na osebo, študentje EU zastonj; vstopnina za muzej je 4 evre). Nad razstavnimi eksponati, urejenostjo smo navdušeni, predvsem pa presenečeni nad pripomočki, ki so jih imeli že v času pred našim štetjem in nad ohranjenostjo barv ikon, ki so slikane na lesu; razlege so v grščini in angleščini. Bizantinski muzej sestavlja 11 sob, v katerih je predstavljena bizantinska umetnost in kultura, arheološki pa je sestavljen iz petih enot, kjer obiskovalce popeljejo v svet, med ljudi in kulturo antične Makedonije. Kronološko se muzejska zgodba začne v prazgodovini s prikazom razvoja človeka, nato pa se v posameznih sobah posveti obdojem od železne pa vse do arhaične ter klasične dobe. Po ogledu se mimo vrtov sprehodimo še do Belega stolpa (včasih se je imenoval krvavi, ker je v njem bilo morišče), na poti nas pozdravi kip Aleksandra Velikega, mimo vrtov pa se vrnemo do avtodoma. Še mimovozeči pozdrav Galerijevem oboku in cerkvi Agios Dimitrios in naravnost proti Atenam, do katere večino časa vodi avtocesta, občasno pa je zamenjena z „navadno“ cesto, ki je sicer v dobrem stanju, a venomer vijuga, se spušča in spet dviga. Čeprav pripeka sonce, se Olimp skriva v oblakih. Avtocesto obdajajo oleandri ( nad katerimi sta Cveta in Vera navdušeni), za njimi pa se razprostirajo polja in hribovja, kmalu pa nas spremlja tudi morje. Sicer se dogajanju na njej le čudimo, saj srečujemo tudi mopediste in motoriste, ki so brez čelad in kar v kratkih rokavih. Pri naši sreči tankamo na pumpi, kjer diesel stane skoraj pregrešno dragih 1.06 evra, drugače pa se cene zaenkrat gibljejo od 0.928 do 1.10 evra.
Ko pridemo v predmestje Aten, je zunaj že temno, saj je ura devet. Ker želimo prespati na Likajtu, z željo, da bi doživeli razgled na nočne Atene, se začne prava mala Odisejada po ozkih atenskih ulicah in z neuvidevnimi vozniki. Očitno je danes naš „srečen“ dan, saj nam, ko se končno prebijemo do ceste, ki vodi do vrha griča, policaji povedo, da si zgoraj nekaj dogaja (kaj, pa niso vedeli) in da bo možnost parkiranje šele po drugi uri ponoči. Zato se odpravimo na lov za novim prenočiščem, tokrat z idejo da bi prespali pri stadionu, a kaj kmalu parkiramo takoj pri Akropoli, pod Parthenonom. Odločimo se, da bo to idealen prostor in jo po naporni vožnji mahnemo še na vrh Akropole in ... doživimo verjetno nekaj najbolj veličastnega, sapo jemajočega, kar se doživeti da. Pod nami se svetlika na tisoče in tisoče lučk. Občutek je nepopisen. Občutek, kot da bi bil na vrhu sveta (in tako sem spoznala, kako sta se počutila Jack in Rose na Titanicu, hehe). Glasba, ki prihaja iz gledališča, lahen veter in lučke. Kamorkoli pogledaš. Tema se začne šele tam, kjer se začne nebo. Noro. Ob vsem tem ne moti niti hrup avtomobilov ali glasovi ostalih ljudi. Skale so polne mladih, ki vztrajajo dolgo v noč. Vsaj do dveh zjutraj, ko sva odšla tudi midva z Vladotom. Se potopim v sanje, z nasmehom na obrazu, ker ta razgled, ta občutek – preprosto je treba doživeti, ker ni besed, ki bi lahko opisale to popolnost.
Prevozili smo 510 km.
p.s. Naj na tem mestu izrazim globoko hvaležnost tistim, ki so iznašli GPS, zaradi katerega vedno vemo, kje smo, ne pa da bi vsake toliko izza velikega zemljevida slišali le tih Mojčin „ups, zašli smo ...“
Ni komentarjev:
Objavite komentar