Znova oblačno jutro, znova zgodnja odprava in tokrat nas na poti nekaj časa spremlja tudi dež, a v antični Olimpiji nas pozdravi močno sonce. Okrepčamo se z zajtrkom, tako da smo pripravljeni na nekaj urni ogled; najprej osmih sob arheološkega muzeja (vstopnina za muzej in Olimpijo je 9 evrov na osebo, posamezna pa 6; odprto čez ves dan; napisi v grščini, anglesščini in nemščini), nato pa še mimo ruševin gimnasiuma, palestre, Fidejevega studija, kjer je ustvarjal sloviti Zevsov kip, ostankov mogočnega Zevsovega templja iz 5. st. BC do stadiona (ciljna črta je tista pri rovu, startni pa sta dve- ena za moške in ena za ženske), kjer kljub vročini odtečemo častni tek – prav dober občutek, ko sem pritekla skozi ciljno črto, z zmagoslavno dvignjenima rokama kot prva (in edina). Še pozdrav dvanajstim zakladnicam, Herinemu svetišču in oltarju ter Filipeonu (začetek gradnje v času Filipa makedonskega, končal ga je Aleksander Veliki), nato pa del odprave v šoping, del pa še v muzej zgodovine olimpijskih iger (v ponedeljek odprto le popoldne, ostale dni skozi ves dan, vstopnine ni; napisi v grščini, angleščini, nemščini in francosščini), kjer so razstavljeni kipi atletov, Zevsa, telovadni pripomočki, posode; opisan pa je tudi začetek, razvoj in značilnosti olimpijskih iger po posameznih obdobjih. Zanimivo in vredno ogleda. Precej avtobusov turistov je bilo v Olimpiji že ob osmih zjutraj (kasneje še nekaj več), ki so se po samem mestu sicer malo porazgubili, a še vedno smo jih srečevali na vsakem koraku.
Na kosilu se ustavimo v Katakolou. Prijetno majhno pristaniško mestece s pisanimi barčicami, s peščeno plažo in kjer so ob morju znova taverne in lokali, drug zraven drugega. Pojemo dve solati in sardine, polnjene lignje, sovtaki in špaget ter plačamo 55 evrov. Sledi še nakup spominkov, ko pa v zavetju avtodoma pišemo razglednice, nas pozdravi gospod Nemec, ki pove, da je iz sosednjega avtodoma in da gre po zelenjavo ter vpraša, če jo prinese še nam. Iiiiii, kako prijazno. Čeprav nas mika, da bi se malo še martinčkali v tem majhnem raju, se odpravimo proti prenočišu, ki je danes v Antirrionu. Ja, znova smo na celinskem delu Grčije, na katero smo prišli preko velikega, opaznega mostu (16,30 evra), ki to mestece povezuje s Pargo, ki je tretje največje grško mesto (l.1821 so ga požgali Turki) in hkrati moderno glavno mesto Peloponeza.
Antirrion je majhno mestece, v katerem je polno na pol praznih tavern, nekaj trgovinic in velikim parkom z zunanjim teatrom. Domačini mirno sedijo pred lokali, zdi se, da se med sabo vsi poznajo. Naša soseda sta tokrat Nemca, ki se na Peloponez vračata že petič in ki Slovenijo poznata po Slavku Avseniku, nam pa priporočata zanimiva mesta, kjer se splača ustaviti.
Prevozili smo 210 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar