Če se je danes dopoldne komu zdelo, da mu primanjkuje pomoči višjih sil, Zevsa in ostale klape, potem prevzemamo krivdo in se opravičujemo, vendar se je kar nekaj ur v notranjosti Kuracosa slišalo predvsem „Jezus, Jezus“, „Mati božja“, „Dio mio“ (nisem vedela, da smo tako pobožni), ker so ceste v Albaniji v takem stanju, da smo si zaželeli romunskih in bolgarskih in kaj kmalu smo ugotovili, zakaj noben, ki smo ga srečali, ni na pot šel čez Albanijo.
Takoj za mejo je kakih 10 km viseče makedamske ceste v obupnem stanju, z luknjami, hribčki, velikimi kamni. Obdajaja nas hribovje, cesto večkrat prečkajo črede koz in ovac, ki jih čuvajo pastir in psa. (Vera: „Glej, kozike ...“ Vlado: „Nato pa koza dvigne taco in se poščije. Ker je pes.“) Nato nekaj časa vozimo celo po nekih poskusih ostanka asfalta, ki se izmenjava z makedamom, vse dokler ne pridemo do t.i. trajekta (4 evre), ki ga predstavlja splav na motor in ni ravno vreden zaupanja. V teh in še naslednjih nekaj urah verjetno rušimo hitrostne rekorde, saj vozimo 17 km tudi eno uro (sicer smo za prvih sto albanskih kilometrov porabili 5 ur). Po cesti, ki ne povzroča prijetnih občutkov, saj je široka za avtomobil in pol, na naši desni je prepad, ki ni zavarovan, za nameček pa se vse to dogaja med nenehnimi ovinki. Vse to dogajanje povzroča, da na vsakih pet sekund za petnjast sekund zadržujemo dih. Očitno so stari mercedesi tukaj skoraj obvezni, saj lahko avtomobile drugih znamk preštejemo na prste rok, prav tako pa tudi ženske na ulici; izjema so le dekleta na poti v šolo.
Ko po nekaj urah končno stopim na trdna tla, se počutim, kot da bi se desetkrat zapored peljala na Blue Tornadu v Gardalandu. Malo boljše razmere se začnejo, ko prispemo na njihovo t.i. autostrado, ki je le ovinkasta, vzpenjajoča se (najvišja točka je na 1025 m), občasno pa je nekaj manjka. Da pa dogajanje ni monotono, uživamo v pogledu na dolge peščene plaže, smo navdušeni nad kolesarji, ki vztrajno premagujejo te hribe in se čudimo dogajanju na cesti: na cesti doječi kravi, policaju, ki se sprehaja s psom sredi ničesar ter smetem in smetiščem, ki so očitno tudi tukaj stalnica.
V večjih mestih poznajo celo obvoznice, dvopasovnice in še kaj drugega kot mercedese; cesta se izboljša, a nas vsake toliko še spomni, da smo v Albaniji in da ne moremo preveč pričakovati oz. da lahko doživimo tudi kaj nepričakovanega – dva policaja, ki pomenkujeta sredi ceste ali pa moškega brez nog, ki prav tako stoji sredi ceste. Po avtocesti vozijo tudi kolesarji in vprege, prečkajo jo pešci, ob njej pa otročki pasejo krave, koze ali pure. So pa vozniki v tem predelu precej bolj divji in neobzirni. Mimo Panaje, Fiera, Duresa, Lezheja in Shkoudre, se s pomočjo italijanščine in pomoči prijaznih domačinov (so risali zemljevide, nas spremljali del poti) po skoraj sedemnajstih urah vožnje in po 400 kilometrih prebijemo do mejnega prehoda Moriqom, kjer nas oskubijo še za dodatnih 6 evrov (in ne vedo, da mejni prehod, ki smo ga prečkali zjutraj sploh obstaja), 2 evra pustimo še na črnogorski strani, a vse brez čakanja, tako da jo mahnemo proti Ulcinju, kjer nameravamo prespati. Še prej pa nas ustavi gospod policist, ki se očitno malo dolgočasi, saj kar govori in govori, nam priporoča dobro restavracijo in parkirišče.
Po panoramski vožnji po Ulcinju, utrujeni od vožnje, parkiramo na avtobusni postaji ob desetih zvečer.
Prevozili smo 477 km.
p.s. Smo skoraj prepričani, da bo čez nekaj let imela Albanija obiskana letovišča, saj se gradijo hoteli (in k sreči tudi ceste), plaže in pokrajina pa so čudovite (sicer smo mi kosili ravno na predelu, kjer je bilo v morju nekaj trave). Ceste so v okolici velikih mest še sprejemljive, drugače pa je potrebno biti pripravljen na cestno avanturo, imeti dobre reflekse in še več potrpežljivosti kot ponavadi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar