Ko v Lendavi še odmeva glasba z lendavske trgatve, v avtodom (tokrat večji, kot je bil lanski, saj nas je 5) nosimo še zadnje stvari in malo pred drugo uro zjutraj krenemo, z izhodiščnimi 87.503 km na števcu. Mejni prehod Dolga vas po pričakovanjih prestopimo brez čakanja. Nočno vožnjo nadaljujemo po Madžarski mimo Lentija, Nagykanisze (kjer malo zaidemo), nato pa se ob pol sedmih zjutraj v Mohacsu vkrcamo na trajekt (7 evrov). Ko drvimo proti Romuniji, mimo Tompe, Szegeda nas kar pretresa, zato smo nad cestami malo razočarani. V Romunijo vstopimo na mejnem prehodu Kiszombor (še na madžarski strani, 460 km), ponovno brez čakanja, preseneti nas le carinikovo vprašanje, če imamo kaj orožja. Potihem se sprašujem, zakaj so vsi opozarjali na izjemno slabe ceste, ko pa je ta, po kateri vozimo, odlična. Svoje misli raje zadržim zase, da ne bi priklicala kakšnega „prekletstva“, a ko pridemo v Temišvar, priletimo na realna tla ali drugače povedano na cesto, ki si tega imena niti približno ne zasluži, saj jo predstavljajo hribčki, luknje, slabo zavarovana in označena dela na cesti, ... Če k temu dodamo še kulturo voznikov in njihove prometne navade (pasta italiana z romunsko omako – ustavljanje in parkiranje kar na cesti, prehitevanje v škarje, ...), je eden od najboljših načinov za soočitev s tem, da se vživiš in prilagodiš.
Obdaja nas ravnina, obdana z drevoredom, okrašena s polji in posameznimi dolgimi vasmi na vsakih nekaj deset kilometrov. Ob cesti videvamo prodajalce sadja, zelenjave, kisa, ki ali sedijo v paru in klepatajo, ali pa sami dremajo pod bližnjim drevesom. Nedaleč stran se pasejo ovce, ki jih varujejo pastir, pes in osla. Ne glede na to, koliko jih prehitimo oz.obratno, pred nami večino časa vozijo stare, zarjavele dacie, različnih barv, ob pogledu na katere se poraja vprašanje, kako se sploh še zmorejo uspešno spopadati s takšnimi cestami. Pred nizkimi, starimi, na pol porušenimi hišami mirno sedijo sključene starke, moški debatirajo pred barom, ki je obvezen v vsaki vasi.
V Caransebesu v daljavi celo opazimo gričevnato pokrajino, ko pa smo skoraj prepričani, da ceste sploh ne morejo biti slabše, pridemo v Armenis, kjer, žal, spoznamo našo zmoto, saj je stanje prava mala katastrofa. Na poti do Drobete Tr. Severina se nam odpre čudovit pogled na Donavo, obdano z viadukteci in ogromnim mostom v daljavi, Pravi balzam za dušo po vseh tresljajih. Majhen pretres pa doživimo ob pogledu na prometno nesrečo, v kateri je prišlo do čelnega trčenja in so ljudje ležali kar ob cesti. Neprijetno za oko, sploh ker je pred tem nekaj časa pred nami vozil mrliški avto.
Končno pridemo v Calafat, kjer za nekaj minut zamudimo trajekt (55 evrov in 12 evrov za neke takse), kjer ga čakamo še sedaj, že eno uro in pol.
Romunija bo kmalu za nami. Kar bo v našem spominu kot najbolj značilno zanjo, so seveda ceste, ki ne dovolijo spati v avtu, številni železniški prehodi, ki smo jih prečkali „žnj – krat“, precej potepuških psov, pa tudi veliko muc, ki povožene ležijo ob robu cestišča, ženice, ki pasejo kravo na vrvici, ljudje, ki pešačijo skozi neskončno ravnino in vmes zaustavljajo mimovozeče avtomobile ter ljudje, ki prazno strmijo v svet, sedeč pred svojimi revnimi, razpadajočimi hiškami, morda brez ciljev, idealov in upanja na drugačno življenje.
Ni komentarjev:
Objavite komentar