Zbudimo se v oblačno in vetrovno jutro, ki ne obeta dneva za kopanja. Brez zajtrka naposled nadaljujemo že začeto pot proti Koronom, ki jo sama spet prespim (vse to se dogaja okrog sedme zjutraj), me pa nato prebudijo sončni žarki, ravno ko na mp3 odzvanja „naj pada dež, ali sneži, naj sončni žarek, ti zleze v oči“. Kot v filmu. Kmalu zatem prispemo v Korone, kjer me dokončno prebudi glasen tresk; z avtodomom smo udarili v hišo – vse je ostalo nepoškodovano, nekatere je sicer malo pretreslo, je pa pri zajtrku verzija tega dogodka, da smo hišo porušli (temu se drugače reče, kako iz muhe narediti slona). Mestece pusti na nas pozitiven vtis, saj v njem vlada prijetna atmosfera, le ulice so malo preozke, vsaj za našo kravo. Dopoldne preživimo na dolgi plaži z majhnimi raznobarvnimi kamenčki (veljala bi naj za najlepšo na tem delu Peloponeza), kjer užijemo vse radosti slanega morja. Okrepčamo se z zajetno porcijo špagetov in se zapeljemo še v Methone, katerih največja zanimivost je ogromen grad, kjer so ostanki hiš, kopeli in katedrale. Najbolj je ohranjeno obzidje, cerkev v sredini in posamezni deli nekaterih hiš, za vse ostalo pa je potrebno nekaj domišljije, saj tla prekriva visoka trava. Grad stoji na koncu polotoka, tako da ga na morskem delu obdajajo čeri, v katere se zaletava modro morje (ta modra barva je skoraj nepredstavljivo lepa – kot najlepša modra pri Jolly barvicah), ki se nato razdivja v belo in daje vtis nedostopnosti. Tudi Methoni so lepo mestece, z dolgo peščeno plažo in simpatičnimi starimi hišami. Tukaj skoraj ostanemo brez Mojce, saj mi gospod, ki spominja na Božička, pove, da bi me radi imeli tam. Ko povem, da ne ostajamo tukaj, nam ponudi zastonj sobe z bazenom. Ker odklonim, mi pove, da ima moža zame, ki je mlad lastnik hotela in bi mi sigurno bil všeč. Aha. Ustavimo se v Pilosu, da bi si ogledali bizantinski grad iz 16. st., a je ob ponedeljkih zaprt (delovni čas je drugače od 8. - 17.), zato si privoščimo le pogled na to pristaniško mesto z njegovega vrha in na otok, kjer je l.1827 potekala ena izmed pomorskih bitk, ko so Grki premagali Turke (čeprav ne vem, kako so se tam bojevali, ker je otok skalnat in poraščen).
Mimo prostranih nasadov oljk, se preko Marathopolisa in Kiparisije, pripeljemo do Kalo Nera, kjer prespimo. Še prej pa se malo podružimo s sosedi avtodomarji – najprej starejšim nizozemskim parom, ki bo po Grčiji potoval 8 tednov, nato pa nas s slovenskim pozdravom preseneti še avstrijski par.
Prevozili smo 210 km.
p.s. Končno smo krstili naš avtodom – ime mu je Kuracos Zeucius
Mimo prostranih nasadov oljk, se preko Marathopolisa in Kiparisije, pripeljemo do Kalo Nera, kjer prespimo. Še prej pa se malo podružimo s sosedi avtodomarji – najprej starejšim nizozemskim parom, ki bo po Grčiji potoval 8 tednov, nato pa nas s slovenskim pozdravom preseneti še avstrijski par.
Ni komentarjev:
Objavite komentar