petek, 15. september 2006

Atene

Danes budnica nekaj pred osmo uro zjutraj in to ne kakršnakoli budnica, saj jo z glasnim tolčenjem po vratih uprizori sam policaj, ki nam pojasni, da smo na območju Akropole, kar pa ni dovoljeno. Napoti nas na drugo stran, na parkirišče za avtobuse (kljub temu se lahko vseeno pohvalimo, da smo prespali pod Parthenonom). Ker smo lačni pozornosti, ob nameščanju podpor pod kolesa, zadanemo cestno svetilko in ji malo spremenimo obliko. Nato znova začasno zatajijo še stopnice in ko se končno, opremljeni z vodo in pokrivali, odpravimo na dnevni ogled glavnih atenskih znamenitosti, je ura že deset. Ker vstopimo pri vhodu ob Dora Stratou, se najprej sprehodimo med ostanki razvalin (in prvih nekaj sto metrih tudi med pasjimi iztrebki), ko pa le pridemo do Parthenona (vstopnina 12 evrov na osebo, vključuje tudi vstopnico za nacionalni muzej, Agoro,... ; za študente EU zastonj), se nanj valijo že trume obiskovalcev, skoraj vsak s fotoaparatom v roki. Ker ga še zmeraj prenavljajo, je sicer Parthenon (dorski tempelj, dodeljen Ateni, katere kip je bil kasneje preseljen; predstavlja središče skalnate Akropole, iz 5.st. BC) malo gradbišče, a kljub temu si ni težko predstvljati njegove veličine; težje je verjeti, da je nekdo dejansko zgradil tako mogočno in veličastno zgradbo. Z vrha se nam odpira še pogled na gledališče in seveda Atene (zaradi ugasnjenih lučk je tokrat le ta malo manj sapo jemajoč). Zavijemo še v akropolski muzej, ki je pol različnih kipov ali vsaj njihovih delov, mimo Erechteiona pa se napotimo proti stari Agori, kjer si najprej ogledamo cerkev, ki so jo prenovili l. 1956, nato pa mimo ruševin do Hefajstovega templja, ki velja za najlepšo ohranjeno zgradbo v Grčiji. Ustavimo se še v Atolovi Stoi, ki je prikaz tipične zgradbe v stari Grčiji in v kateri je pestra in zanimiva muzejska zbirka posode, pripomočkov (tudi kahlica za otroke), kipov iz različnih obdobij. Agora je „obdelana“ , z zgornje strani si še ogledamo Tower of wind, nato pa se ustavimo na kosilu pri Aleki, kjer za tri solate, dve porciji krompirčka, piščanca in svinjino s prilogo, govedino na grški način in tri litre vode, plačamo nekaj manj kot 81 evrov. Pod Aleko je tudi vegeterijanska restavracija Eden, ki pa je nismo preizkusili, ker je 4/5 odprave mesojedih in večina pač zmaga.

Mimo Plake se sprehodimo še do parlamenta, kjer ravno naletimo na menjavo stražo in ob tem ne vem, ali se naj smejim ali jočem. Smejim opravi stražnikov („žabe“, čevlji s cofi pri čemer so ob menjavi smešno korakali, dvigovali noge in jih držali v zraku) in skupini desetih Japoncev, ki so se eden za drugim postavljali zraven njega, takoj, ko mu je nadrejeni popravil uniformo, ali jočem zaradi „pogojev dela“.

Na vrsti je še sprehod po sosednjih nacionalnih vrtovih, ki jih je postavila žena prvega grškega monarha Otta; sestavljeni so iz petih ribnikov, igrišč in kavarn, stalni prebivalci pa so tudi golobi, račke in zelo prijazni kužki. Zaradi visokih dreves in vode je prijetno hladno, sedenje na klopcah pa pravi balzam za utrujene noge (tega sicer ne doživi Cveta, ki ima prebavne motnje in je tačas na stranišču; osumljeni krivec je mišmaš iz Blagojevgrada). Na drugi strani vrtov se pred nami pojavi velika predsedniška rezidenca, ki pa se zaradi visokega in bujnega drevesja ne vidi dobro. Tudi tukaj naletimo na menjavo straže, ki so jo tako ogledamo še enkrat, nato pa se obrnemo na desno, proti olimpijskemu stadionu, ki je bil zgrajen l. 1895 za olimpijske igre leto kasneje in ki stoji na mestu starega panatenskega stadiona, kjer so bile OI od 4. st. BC naprej. Vstop na stadion je zaprt, tako da si ga lahko, žal, ogledamo le z zunanje strani.

In tako se mimo Zevsovega templja ( to je bilo včasih največje svetišče v Grčiji, do danes pa se je ohranilo le še 15 stebrov, ki pa še zmeraj dajejo vtis veličsnosti in mogočnosti; z njegovo gradnjo so končali l. 130, pod cesarjem Hadrijanom, ki mu je posvečen obok v bližini), se po prometnih atenskih ulicah, kjer tudi zelena luč za pešce, ne pomeni, da imaš omogočen varen prehod, vrnemo do avtodoma. Pri Akropoli so v tem času posatvili že 242 modro-belih stojnic s knjigami, saj se je ravno danes pričel festival knjig.

Ko se osvežimo, med neuspešnim iskanjem interneta, odkrijemo prijeten trg, kjer sedijo gospodje in mirno pomenkujejo. Sami zavijemo v pekarno, kjer ima gospod pek booogato izbiro slanega in sladkega peciva, zato poleg kruha vzamemo še nekaj primerkov različnega peciva, ker pa smo tako fajn, jih dobimo še nekaj v dar. Ko se skušamo sporazumeti, se precej presmejimo, saj gospod ni vešč angleščine, mi pa ne grščine. Ampak na koncu se vseeno naučimo nove besede – sir je tiri.

p.s. Danes imam rojstni dan in sedem mesecev. Sem si podarila, skupaj z Vladotom, še sprehod po Pnyx – u in še en pogled na nočne Antene vrha Akropole.

Ni komentarjev: