Štart iz Aten nekaj pred sedmo uro zjutraj, kar je zame malo prezgodaj, zato še dremam v postelji, medtem ko se vozimo do Korintskega prekopa (avtocesta 2 evra), kjer zajtrkujemo. Na ogled enega izmed „čudes sveta“ smo pripravljeni ravno, ko se vsujejo turisti iz treh avtobusov. Kmalu ugotovimo, zakaj spada med čudesa sveta, saj si niti ne moremo predstavljati, kako so to kopali in gradili. Enkratno. Pogled, ki vzbuja strahospošovanje.
Pot nadaljujemo Epidavru (tokrat tankamo za 0.957 evra, nekaj sto metrov naprej pa vidimo pumpi z 0.928 evra za liter); cesta vijuga, obdana je z borovci in smetmi v obcestnem jarku, pod nami se razpira morja, ko pa le to izgine, ga zamenjajo oljčni nasadi. Gledališče v Epidavru so zgradili v 4. st. BC in velja za najlepše ohranjeno gledališče v Grčiji (vstopnina 6 evrov na osebo, za študente EU znova zastonj), sprejme pa 14.000 gledalcev (do vrha je 105 stopnic oz. 55 vrst v 34 ložah). Da je akustika odlična, se prepričamo, ko le- to svojim učencem dokazuje neki profesor iz Črne gore, ko na sredini odra, meče kovance, mečka papir, prižiga vžigalice in ploska. Sama dobim kar kurjo polt, ko nato ploska še skupina učencev, saj je zvok fenomenalen. V muzeju si pogledamo razstavljene (doprsne) kipe, se sprehodimo po ostankih Askelpiona (krčma, kopeli, telovadnica). Pri kosilu nas čuvata dva psa (ugotavljamo, da je večina psov zelo lenih, saj venomer ležerno spijo in se stežka premaknejo tudi, če jih kličeš; sicer pa so zelo prijazni).
Naša naslednja postaja je Navplij, kjer bom imela vikend, ko bom velika, ker sem nad mestom navdušena. Ne preveliko, obdano z morjem, v samem centru je nešteto lokalov in restavracij, ki popoldne samevajo, napolnijo pa se po deveti zvečer, pa tudi prijeten trg in park. Uličice so ozke, hiške barvne, v spodnjih nadstropjih so trgovine. V pristanišču je veliko parkirišče (ki je zvečer prav tako napolnjeno do zadnjega kotička); z Vladotom se odpraviva na trdnjavo, medtem ko ostali trije posedajo v enem izmed lokalov.
Po zapisih iz vodičev, bi naj do vrha trdnjave vodilo 999 stopnic, Vlado jih našteje 90 manj, a kljub temu se vlečejo skoraj v neskončnost, saj ko že misliš, da si na vrhu, še vsaj dvakrat ugotoviš, da nisi, saj je pred tabo še npr. 273 stopnic. Nasmeji naju dvoje – gospa, ki prodaja karte, se malce zmede in na eno študentsko izkaznico da dve prosti karti (spet za študente iz držav EU in otrok pod 18, sicer je vstopnina 4 evre) in gospa, ki jo srečava, ko se ritensko plazi iz bivše ječe, ki je sicer res malo majhna in klavstrofobična.
Z gradom pa je tako kot s stopnicami – ko misliš, da si ga videl vsega, se za zidom prikažejo novi. Je ogromen, pogled z vrha pa ponuja razgled na celoten Navplij z okolico in zato se vsekakor splača pripešačiti do vrha. Sicer tistim s poškodovanimi koleni bolj priporočava vožnjo (dostop je možen tudi z avtomobilom), edino če se sprijaznite z bolečinami ali pa imate v bližini kaj proti bolečinam.
Ko se vrneva v center, se gremo prvič zmočiti v morje, ki je precej valovito in voda dokaj hladna, a to ne predstavlja ovire, ker kooončno čofotamo! Plaža, na kateri smo, je prodnata, majhna in lepa.
Odločimo se, da bomo prespali pri pristanišču, a še pred spanjem nas čaka lubenica in sprehod po polnem mestu; mladi in stari sedijo v restavracijah, lokalih, se sprehajajo ali pa igrajo računalniške igrice v internet caffejih, kar daje že vtis rahle obsedenosti.
Zaspimo s pogledom na razsvetljeno trdnjavo in otoček.
Prevozili smo 185 km.
Ni komentarjev:
Objavite komentar